V sosednih hišah sta stanovala Štajerc in Ljubljančan.
Štajerc je imel kokoš, ki je na dvorišču vsako
jutro znesla jajce, ki jo je Štajerc pobral in si pripravil zajtrk.
Neko jutro pa je kokoš znesla jajce na dvorišču Ljubljančana.
Ko je Štajerc krenil ponj, ga je pobral Ljubljančan.
Štajerc: 'Daj mi jajco!'
Ljubljančan: 'Kako, saj je moja, kokoš jo je znesla na mojem dvorišču.'
'Ampak, kura je pa moja!'
'Dvorišče pa moje!'
'Vidim, da tak nema prišla nikam ...
Pri nas na Štajerskem rešimo takšne primere na zelo enostavn način ...'
'Kako?' reče Ljubljančan.
'Najprej bom jaz tebe brcno v jajca pa štopal, kejko cajta boš rabo,
ka se pobereš, potle boš ti mene in štopo.
Keri se bo prej pobral, od tistiga je jajčka!'
'Velja!'
Gre Štajerc po najtežje delovne čevlje s kovinsko kapico, vzeme zalet
in v stili Oliverja Bierhoffa brcne Ljubljančana v moda, z vso močjo.
Ljubljančan pade in se v agoniji zvija 32 minut in 18 sekund.
Nato se Ljubljančan opremi, vzame zalet, nakar mu
Štajerc pravi:
'Eh, naj ti bo, obdrži jajco, bom pa danes marmelado na kruhu jedu.
