O kolikokrat sem si želela da bi bilo ravno tako kakor si ti predhodnik/ca napisal/a. Da bi se vse poklapalo, da bi bilo, da bi se izšlo. Toliko bojev s seboj sem dala skozi, še vedno se mučim, nič se ni poklapalo, nič ni bilo, le moje srce je še vedno v temu, ne preneha.
Veš koliko sklepov sem sprejela sama s seboj, kolikokrat sem si rekla, naj gre k vragu, tudi danes zjutraj sem bila sigurna, vesela da se mi je odkotalil iz srca, toda figo se je. Še vedno mislim na njega, 24 ur na dan 365 dni v letu, že dolgo časa. Ničkolikokrat se mi je zdelo da je tu, da prihaja, da me bo poklical, pisal, hm kako sem naivna, verjamem da imam intuicijo, da čutim stvari, nič nimam, le moja domišljija je tako bujna. Prej sem ga čutila, sedaj samo zaprem oči in ga vidim, kaj imam od tega, nič. Pa tisto da se zgodi v najvišje dobro, ja saj, če se ne zgodi tisto, itak kar ostane je v tvoje najvišje dobro. Čeprav verjamem v pozitivo in sem pozitivna, tudi zgodijo se mi stvari za katere prosim, ali to se mi ni, tako da lahko mirne duše rečem, vse je dobro, ko se resnično zgodi, če se ti ne si upravičeno skeptičen. Pa si ustvarjam taka in drugačna prepričanja, ali mojega srca ne uspem prepričat, noben ugovor ga ne odvrne od misli na njega. ON je kakor vkovan tam v tistem prostoru, upam da se ga znebil. ko tako upam se mi potem povrne v še večji dozi, bolj močno intenzivno čustvo.
Ni pa rečeno da se drugim zgodi enako in hvala Bogu, če nisem jaz užila te sreče naj jo drugi, vsem na temu svetu jo privoščim
, nikoli ne dvomit v ljubezen
