Sej verjamem, da imaš tudi sam normalne poglede na odnose. A strah je tisti, ki uniči še tako dober odnos. Strah pred tem, da bo kaj narobe. In na koncu res prikličemo negativne plati. Zdej, če človek verjame, da so ljudje popolni, je zame bedak. Jaz rad lepo pišem o ženskah, sami superlativi, a še zdaleč nisem tako neumen. Še sam nisem popoln! Tudi jaz znam bit težek moški. In ravno tako ima lahko tudi partnerka slab dan. Idealen odnos pa je ravno v sprejemanju tudi teh plati. Človeka moramo sprejet v vseh lastnostih in idealno partnerstvo je tisto, ki te malenkosti zna odpravit! To pa ne pomeni, da se podrejaš, ker to ni to. Stvar je v spoštovanju obeh. Torej, ko najdeš osebo, ki jo spoštuješ in te stvari definiraš prej, da ko do konfliktov pride ker smo samo ljudje, jih znaš pozitivno rešit.
Recimo moja težava je potlačena jeza. Tea mi je razlagala iz karte nekaj na hitro, ma to moram še obdelat. Ko je polna luna, mi seka ven (zato wolf-volkodlak) in znam bit res težek. Sam vem, da se moram obvladovat in če imam pravo osebo ob meni, pač ve da sem tak in me v tistih trenutkih pusti na miru. Jaz se trudim, da nebi težil, ona pa ve, da sem pač v spremenjenem stanju. Če bi me hotela spremenit, bi se stanje poslabšalo. Lepota pravega odnosa je ravno v sprejemanju napak drugega. To pa je vsekakor obojestransko delo in tu se strinjam s tabo, da morata dva delat na tem. Če en noče, ali hoče prilagajat, ali podrejat drugega, je definitivno konec.
Obstaja pa možnost, da mi partnerka pomaga v teh trenutkih. Najbolj pomaga, da me pusti na miru, če jo ne vprašam za nasvet! Dejansko je svoboda točno to! Ne da luftaš okoli in uživaš z drugimi ko je partner tečen, ampak da mu daš svobodo, da je to kar je in tak kot je! Največji problem pri ljudeh in je bil tudi pri meni, je da hočemo ljudi spremenit v nekaj, kar mislimo da je dobro. To je lahko za nas a ni nujno za partnerja. Tudi to kar mislimo da je dobro, je relativen pojem. Zato so idealni partnerski odnosi med dvema osebama, ki nočeta vplivat en na drugega! Všeč sta si taka kot sta! V dobrem in v slabem. Ta fraza iz poroke, je še premalo razumljena. Zato pravim, da bi se ljudje prvo morali spoznat. Vse plati osebnosti.
Primer: »ko sem slabe volje, sem tečen«
»ok, tak pač si in to sprejmem, a ko boš slabe volje, pojdi na pivo in se ne kregaj z mano«
»uredu, ne bom te moril, ko sem tak.«
Simple! Samo definirat je treba vse plati osebnosti. Pač ko se osvajamo itak samici/samcu pokažemo samo svoje najboljše plati. A to ni naša celota. Če bi partner vedel tudi naše slabosti, bi se bolje odločil, ali bo z nami ali ne. Zdaj pa pride do težave, da dobesedno HOČEMO eno osebo, ki nam mogoče ni niti namenjena. In tu pride do težav, ki jih ti naštevaš. Ali ni ena, ali druga oseba dovolj zrela. Zdaj, lahko se lotiš čiščenja in terapij, pa partnerki pomagaš, da dojame, samo tu je past, da potem si ti nek guru in ona tvoj adept in spet to ni to. Ali pa je. Ravno v tem je lepota življenja, da vsak od nas ima svojo zgodbo. Pa naj si je še tako podobna, nikoli ni popolnoma enaka.
Zato sem se zavestno odločil, da bom v ljudeh iskal samo pozitivne plati. Sej dobro vem, da vsak od nas ima svojo temno plat, vendar če najdeš osebo, ki te ima rada v vseh aspektih, boš sam se potrudil izboljšat in odpravit svoje napake. Pa ne zato, ker ti je ona/on rekla tako, ampak ker te je sprejela tudi z napakami in ti se potrudiš jih odpravit, ker je tako življenje lahko samo lepše in bolj popolno! Zato te tudi cenim in vem, da si izjemna oseba, samo nehaj gledat samo negativne plati tega. Vemo vsi da so, večina pa ne ve, da se jih da z lahkoto odpravit. In to odpravljanje je lahko zabavno in zbliža partnerje! Samo to mora vsak naredit zaradi sebe, ne ker ti je nekdo tako ukazal. In tu je poanta odnosa. Sprejemanje vsega in delo na samemu sebi. Ne da delaš na sebi, da bi ustregel nekomu, ampak da si srečen sam s seboj. Temu primerno bo tudi oseba ob tebi srečna s teboj. Posledično se bo potrudila tudi ta oseba bit boljša zaradi sebe, ne zaradi tebe! Če pa tega ne naredi, potem pa nima smisla. Dejansko konec najtežje sprejemamo, a kot sem sam videl, je to bila nuja. In spustit stvari, je bila moja življenjska lekcija. Preveč sem vezal ljudi. Preveč sem hotel vplivat. Nisem ji dovolil, da se razvija po svoji poti na način, ki ji je namenjen. Zato vse to kar pišem, pišem iz lastnih napak, ki sem jih moral narediti, da bi vse to dojel. Zdaj vem, da teh napak ne bom več storil in vem, VEM, da bom srečen z osebo, ki mi jo bo vesolje postavilo na pot. In vem, da ne bo »moja« ampak svoja, taka kot hoče bit. In vem, da ne bom od nikogar razen MOJ. Ker je edino tako prav. Spoštovanje in sprejemanje drugega je pogoj. Ampak ne prisvajanje! To so majhne nijanse, ki delajo veliko razliko. To je stvar, ki jo začutiš, težko pa opišeš.
Upam, da sem bil jasen.
