Kaj pa tisti, ki nameravajo terorizirat?
ja, saj to je naša senca, saj mi smo tudi druge teroriziral in jih še pravzaprav...
mislim, da lahko od drugih pričakujemo zgolj tisto kar smo sami sposobni dati...in če dajemo agresijo, pač lahko to tudi pričakujemo...
drugače pa Maja bolj pomembno se je spraševati kaj lahko mi naredimo, razmišljati o sebi, kaj lahko spremenimo v sebi, tako na globalnem kot na oebnem nivoju....
Se obračati na drugega in v njem iskati problem, dolgoročno ni rešitev...dokler nekaj vidimo v drugem, je to vedno naš odsev, to je tisto kar imamo tudi sami, pa si nočemo ali ne zmoremo priznati, ker bi se ob priznanju sesuli sami vase, ker bi se ob pogledu vase sesuli, ker nas je tega strah, raje tov idimo v drugem oz. edino v drugem lahlo to vidimo in toliko časa to gledamo, dokler ne uvidimo, da smo to tudi mi sami...žal je to edina resnica, druge NI...žal, ampak tako je....in zakaj se nismo sposobni ukvarjati s sabo, s svojimi temnimi platmi, s svojimi sencami...mogoče nikoli nismo bili priznani, nikoli pomembni kot osebe, nikoli dovolj vredni in so bili pomembni samo drugi, takrat smo se naučili, da gledamo druge, namesto sebe....delo na sebi je ravno to, ozaveščanje naših temnih vsebin, naših senc, naših potlačenih delov...saj smo morali potlačiti, da smo lahko preživeli...si predstavljaš to grozoto, da si morilec, da ubiješ nekoga in veš, da to ni prav...ne, to lahko storiš samo tako, da vidiš v drugem, da je on morilec in ti se samo braniš....takrat morilec dobi notranje opravičilo, zakaj je to storil...ko pa se tega zave, je to lahko zanj sesutje, doživiš lahko kolaps...zato vojni veterani do konca svojega življenja zagovarjajo, da je edino prav, da so pobijali sovražnika, saj drugače s tem zavedanjem ne bi morali sploh živeti...
....v razmislek nam vsem....poglobimo se vase, prepoznajmo v sebi kdo smo in kako delujemo, ozavestimo svoje temne plati, svoje sence....vsakič, ko vidimo v drugem nek problem, nekaj slabega, se vprašajmo kaj imamo mi s tem-to je zavestno življenje, ki sicer prinaša ogromno odgovornosti in dela na sebi, je težko, vendar edino polno, izpolnjujoče življenje, ker edino tako rastemo in se spreminjamo...
