Nekaj dni nazaj sem sanjala, da sem v nekih prostorih, bile so sobe, ena poleg druge in notri ljudje, vse je bilo v črno belih barvah, notri v sobah pa sem ugledala ogenj, bili so plameni ognja, to je bilo v oranžno rdečih barvah, pač va barvah kot so plameni v resnici....ni mi bilo j asno, kako da je v vsaki sobi po en tak plamen, ali imajo to za razsvetljavo ali za kaj so ti plameni tam notri...
No in potem so se ti prostori (sobe) začeli premikati, kot bi se spuščali, enak občutek kot takrat, ko se letalo spušča ali takrat ko je turbolenca in letalo začne malo padati...Ob tem spuščanju teh prostorov sem šele opazila, da je to kot neko veslojsko, ogromno plovilo in da smo pravzaprav v vesolju 
Malo sem se zbala kaj pomeni sedaj to padanje ali bomo strmoglavili, nakar slišim glas, da se naj pripravim, da bom skočila iz te postaje dol na zemljo...vedela sem kaj moram narediti in sicer sem se postavila tako, da sem imela noge skupaj in roke tesno ob telesu in sem skočila navpično dol proti zemlji, vedela sem, da moram skočiti na ta način, da bom varno pristala...prešinil me je še občutek, da me ne bo razneslo v vesolju, ko bom prebila zvočni zid, vendar sem vedela, da to obvladam in da bo vse ok...z mano je skočil še nekdo, ne vem več kdo...
Kako se v življenju najpogosteje opredeljuješ? Želiš eno ali drugo? Odločanje. Postavljanje na stališča. Ti je vodilo "Ne bodi mlačen"? Ali se opredeljuješ po razumu? Ali te jasna stališča ščitijo, dajo varnost? Ko točno veš: ali to ali to. Kaj pa se zgodi, če jasnih navodil in stališč ni? Da si enostavno ogenj in narediš kar ti pride na misel (občutek) z vsem srcem brez razmišljanja? Ko si ustvarjalna, ko si inspiracijska energija? Če se temu prepustiš, kam te odnese? V vesolje, je ves svet tvoj? In čutiš da padec - pristanek do zemlje, torej vrnitev nazaj v vsakdanji ritem, obvladaš, zmoreš. Samo, če si upaš ....
Hm, kot, da se mora nekaj zamajati,da vidim celo sliko. Šele, ko so se te sobe zamajale, sem videla, da gre za vesoljsko ladjo, da smo v vesolju...sprva so izgledale pač samo sobe, ena poleg druge, kot bi bili na Zemlji, no pa se je izkazalo, da smo v vesolju...
kot da se mora nekaj skoraj zrušiti, zamajati, da sploh dojamem oz vidim celo sliko....
druga moja misel je bila, kot da moram znanje, ki sem ga pridobila v vesolju, ta ogenj, ki je bil v sobah prinesti tudi na zemljo....v realnost...
v bistvu sem se tako rešila, ker v sanjah je kazalo, da lahko ta vesoljska ladja strmoglavi, se pravi nisem imela drugega izhoda kot da skočim na zemljo...dobila sem navodila, da skočim, saj sem tak ukaz prejela od poveljnika (pilota) te vesoljske ladje....
mi je zanimiva tudi povezava z astrologijo, s trenutnimi tranziti...
imam namreč eksaktno konjunkcijo med t uranom in n saturnom (vesolje in zemlja), kot bi mi uran prinesel neke nove uvide, nova znanja, nov ogenj (t urana je v ovnu, natalno je vladar 6.hiše in ga imam v 1.hiši)...saturn je vladar moje 5.hiše in ga imam v 8. hiši (moja ljubezen do vsega psihološkega, nezavednega, vsega skritega)...kot bi tukaj prejela nek nov uvid, uranski preblisk, da smo vsi enaki, da dejansko smo vsi v vseh, da vse kar je v enem člvoeku je tudi v drugem, ne znam dobro razložiti, je kot neka iskra, ki mi je razširila zavedanje....
Hvala Renčica
