Pozdravljeni po dolgem času.
V tem času, ko sem bil odsoten, sem malce dozorel in tudi malce izgubil MOJO za vedeževanje. Prej je bilo to dost enostavno, kot gledanje televizije.
Sedaj pa pridejo obdobja, ko gre brez problema in tudi ko ni nič prav. Nasplošno se počutim, kot bi se prešolal iz ene šole v drugo.
Prej sem iskal namige v prihodnosti, sedaj pa vidim smisel v sedanjosti. In bolj kot se osredotočam na sedanjost bolj vidim, da je vse skupaj kot igre ali film v katerem sami
igramo po nekem scenariju, ki je pripravljen za nas. In bolj igramo po njem, bolj nekako gre. So obdobja, ko iščem smisel in so obdobja ko smisel išče mene

Težko je vse skupaj opisati.... Če sem prej gledal film na tvju sedaj gledam kako tv deluje, kako slika pride do njega, kako delujejo procesorji, ki pretvarjajo signal v sliko in zvok.
In kako dovršeno je vse skupaj.
Eno od spoznanj je, da nas osrečuje pot, ki vodi do ciljev in ne cilji. Ko vse dobim, kar želim ali sem srečen, ko to dobim?
Pa zdi se mi, da sem tako daleč da dobim kar RABIM in ne kar želim. In včasih je velika razlika.
In po eni strani sem srečen, ker imam vse kar sem si kdaj želel, po drugi strani pa ne najdem ene tiste "naklučne" sreče, ki sem jo doživel ko sem kaj ušpičil in sem jo odnesel brez kazni ipd.
Osrečuje me večino, ko lahko drugim pomagam in tega imam veliko v poslu. In delam ko sam želim. In pomagam tistim, ki mi pridejo nasproti...
Ena od dobrih stvari, ki sem se jih naučil je, da stvari, ki me osrečujejo uporabim, kot hrano za duha.
Stvari, ki pa so dolgočasne ali "slabe", pa kot spoznanje in se učim iz njih, kar mi pomaga da vse obrnem v dobro.
In to bi rekel, da je tudi smisel v življenju. Uživanje in učenje. Oboje je nagrada. Ena za duha in druga za dušo...
....
Evo tko na kratko več sledi...
