Toksičnost – izgovor ali priložnost za spremembo?

[Jane]

Ja se strinjam pa tudi to. Nekdo nekoga odreže, tisti drugi pa jamra buuuu odrezan sem, glej ga kako je nedorasel. Ampak a ni s tem ravno dokazal pointa, da si ti nedorasel, ki travmiraš ob tem. Če imaš čisto vest, če imaš pri sebi prepucano boš  to osebo mirno spustil iz svojega življenja v kolikor ne, bo pa hja kaj si pa ta sedaj misli, da me je tako odpikal. Z njim je nekaj narobe.


Vem, pa da je to ekstremno težko, sem bila sama v tej vlogi, v obeh. Zelo hitro se postavimo v vlogo žrtve, ne glede na to na kateri strani stojimo.

[sasa]

Ja, se strinjam. Prevečkrat pozabimo, da potem tudi odrezani zlahka zapade v vlogo žrtve ...

[Maja]

Morda bi se lahko razpisali o konkretnih izkušnjah, da ne ostajamo samo pri teoriji.


Sama sem že napisala prispevek o primerih, kako je prišlo do prekinitve odnosov. Te se namreč zelo razlikujejo med sabo. Včasih se zgodi kaj po nepotrebnem in se osebi, ki bi lahko še naprej shajali, trmasto držita, obtožujeta druga drugo in/ali povzdigujeta vsaka sebe. So pa situacije, kjer se zgodba nepreklicno zaključi zaradi izdaje, hudega kršenja vrednot nekoga, dolgotrajnih ponavljajočih se vzorcev, ki počasi ubijejo odnos ali česa drugega.

Tudi morda ne gre vedno za krivca, za nepravico, za spor. Včasih osebi preprosto nista (več) kompatibilni in se razideta, v čemer pa, če ni slabih namenov in dejanj, ni nič toksičnega in nezrelega na tej ali oni strani.

[sanjalka]

Ja saj, to sem tudi hotela izpostaviti, da gre vedno v obe smeri…
Tako kot si rekla Sasa, v kolikor je vpetost v situacijo zelo custvena, je tezko najti pot ven…
In idealno je, kadar se lahko pogovarjamo iz odrasle pozicije, a zal v realnosti dostikrat ni tako…
Bolj opazam, da je trenutni trend sirse druzbe, da se ljudi odreze, da se nam enostavno ne da ukvarjat vec z drugimi…si pac najdemo boljsi “model”, ki sluzi dokler sluzi, potem pa tudi tega odrezes in gres naprej… Tako kot na splosno z vsemi materialnimi stvarmi, ki hitro odsluzijo, ker se na trgu pojavljajo vedno novi, boljsi produkti, tako opazam, da se pocne tudi z ljudmi, z odnosi…tudi v sluzbah, partnerskih odnosih, prijateljstva, starsi-otroci…in da se to celo podpira…
Opazam ze pri locitvah… kako hitro se ljudje locimo, in navadno niti ne tisti, kjer je res prisotno nasilje in zloraba, ampak tam, kjer v resnici ni nekega hudega tehtnega razloga, le to, da sva si postala prevec razlicna…otroci pa trpijo, ker ne razumejo…in jih tudi s tem vzgajamo, da pac, ko ne gre, zamenjas, odstranis in gres naprej…ni vec tiste stabilnosti v druzinah, ki so jo otroci poznali vcasih…
Ta trend iz zahoda nas je lepo zaobjel…
Sedaj pisem o svojem opazanju, vsekakor ni vse samo slabo, se je pa za zamislit kaksno druzbo si zelimo pustiti nasim potomcem tudi iz tega vidika gledanja odnosov…

[sanjalka]

Maja, se strinjam, razlicne so vrste odrezanosti.
Jane, res je, hitro pademo v vlogo zrtve.
Tudi tukaj bi se dalo pisati, ker dejansko je lahko nekdo zrtev, ne da pade v vlogo zrtve, ampak JE zrtev…
Npr otrok, ce ga stars zlorablja, oseba, ki se v odnosu lahko znajde v podrejeni poziciji (bolezen, finance…), dostikrat ni resitve, in je oseba res zrtev.
In tudi to opazam, da je duh casa taksen, da pac nekaj naredi in stopi ven iz vloge zrtve…tako je zrtev se dodatno trigirana, in lahko dobi obcutek, da je nesposobna se spraviti ven iz vloge zrtve…
Ni vse tako crno belo..
Danes se propagira mocne, sposobne ljudi, ki prinasajo druzbi korist, ostali so bolj kot ne v breme…
Male otroke posljemo ze pri 1 letu v vrtec, stare ljudi cimprej v dom, v resnici smo druzba, ki sprejema in nagrajuje koristne ljudi…
To ze mogoce vec ne spada v to temo ali pac? Smo postali toksicna druzba?

[Maja]

Na sploh je današnji svet neprijazen.
Ljudje nimajo več časa, energije, veselja, in kar je najhujše, vrednot.
Družina je postala nekaj, kar menda mora biti, v bistvu pa marsikdo u ne živi oz. čuti res družinske pripadnosti in veselja.

Pomembno je, kaj se vidi, vlaga se v tisto, kar se lahko pokaže na sliki. Kam smo šli na dopust, kako je bil naš super v šoli, čeprav smo morda buzerirali učiteljico, ker mu je dala 4, kako smo uživali na pikniku s kvazi prijatelji.

S sposobnimi ljudmi je pa tako ... Se jih ceni, dokler ne pokažejo, da znajo razmišljati ali da razmišljajo drugače kot višje inštance, ki so po možnosti popolnoma brez neke zdrave pameti in sposobnosti. Sposoben človek, ki je zvest sebi, ki zna postaviti meje in narediti tako, kot je prav (ne kot je prav nekomu določenemu), lahko gara kot živina in ne bo prišel niti približno tako daleč kot nekdo, ki zna dobro ovohavati kakšne iztočne cevi.

Ja, družba je po večini toksična (bi napisala vsa, pa nikoli nočem žaliti svetlih izjem), svet je šel že zdavnaj v napačno smer. Ljudje nismo skozi čas civilizacije naredili nekega napredka - tehnološkega že, ostalo je bolj ali manj na nivoju, kdo bo koga požrl.
Sama sem črnogleda glede prihodnosti, ta svet bo vedno manj prijetno prebivališče, morda smo ujeli še zadnje kolikor toliko znosno obdobje.

[sanjalka]

Maja se v celoti podpisem pod tvoj post…
Zal, bi raje napisala kaj drugega…cas nas prehiteva, pristni odnosi izginjajo…
Da bi danes prisel k nekomu na obisk nenapovedano, je v resnici nepredstavljivo…
Je pred casom pri meni na vrata nenapovedano pozvonila prijateljica..sem bila tako zelo presenecena in vesela…sem pa v istem hipu dojela kako je ta spontanost postala v resnici pri vecini nezazeljena..

[Škratinja Nagaya]

Vaška kronika iz Spodnjih Žolc

Nekoč sta v Spodnjih Žolcah živeli Francka in Rezka.
Francka je bila izjemno uspešna v športnem ribolovu.
Ni vedela, da sploh obstaja Rezka.

Nekega dne je Rezka izvedela, da Francka vedno ujame največje ribe.
Od zavisti je pozelenela do obisti in po vasi razbrbljala,
da Francka goljufa - da v kanto meče plastične ribe iz trafike.

Ljudje so takoj verjeli.
Saj se vendar ve: kjer je dim, je tudi pečenka!

Francko so izločili iz tekmovanja. Takrat je prvič slišala za Rezko.
Zbrala je dokaze in razkrinkala Rezkino podlost.

Rezka je pričela modrovati, da sta za konflikt »vedno krivi obe strani«.
Vse Žolce so ji vneto prikimavale, Rezka pa je zadovoljno predla v občutku,
da ni ne kriva ne odgovorna za nič.

Od takrat naprej imajo v Spodnjih Žolcah tekmovanja brez rib, a z obilico moralnih zmagovalcev.