v enih sanjah sem sanjala, da sem ubijala oz. streljala: bila sem v podružnični šoli, kamor sem hodila do 4. razreda: šola je bila prazna. po stopnicah navzgor, proti meni, se je priplazila sedmica s pištolo v roki, s hrbtom obrnjena proti meni. potem se je obrnila k meni in jaz sem jo v tistem trenutku ubila s strelom iz pištole. potem sem se obrnila na drugo stran, kjer sta proti meni prihajali osmica in devetica. osmica je bila za devetico in panično sem v samoobrambi streljala proti njima. ubila sem osmico, devetica pa se je spremenila v neko človeško pošast (podobno Frankesteinu) in mi rekla z grozečim glasom: pa saj veš, da mene pa ne moreš ubiti. obrnila sem se in zbežala po stopnicah navzdol, na šolskem hodniku za seboj zaklenila dvojna vrata (ena v resnici sploh ne obstajajo
) in zbežala na cesto. potem sem se zbudila in mi nič ni bilo jasno.
no, danes pa sem sanjala, da sem bila na velikem javnem stranišču, bila sem sama, ko sem stopila noter je bilo vse belo, na desni rami pa je sedel papagajček Luka, ki sem ga imela pred cca 10 leti in me vedno s podobno tematiko spremlja v mojih sanjha. tokrat me je bilo strah, ker ni bil v kletki in sem se bala, da bo ušel in zunaj umrl. pa je zletel, na velikih oknah (bile so čez celo steno) je bila sicer mreža, kamor se je zaletaval in jaz sem mrzlično hlastala po njem in upala, da ne bo našel kakšne luknje in pobegnil v nevarnost zunanjega sveta, kjer bi bil popolnoma nezaščiten.... potem sem ga nekako ujela in ga poskušala stlačiti v notranji žep moje bunde, pa ni šlo. potem je spet odletel in sedel na neko polico. in sem mu rekla, da naj me počaka, da v miru opravim svojo potrebo
zagotovo pa je vse to povezano z sporom z mojo sestro...
