Ekole, tole so sanje...
[Četrtek, 14.09.2006]Šola se nadaljuje...3:15Ena hiša. Not nekaj folka, čakamo, da se nekaj zgodi? In res – kot nekakšna
strela se pojavi nekaj, baje neko bitje (?), ki se prikaže v obliki vijolično-oranžnih prelivajočih se vzorcev. Prisotni se skrivajo pred tem, opazujejo z nekim strahom, sam pa zadevo spremljam radovedno in očarano zrem v prizor pred seboj.
5:29Nekje, nadaljujemo s šolo sanjanja.
(tole se nanaša na delavnico, katere sem se udeležil poleti) Mislim, da potem folk odide, ostanemo trije (moja draga, moj bratec in seveda - moja malenkost :lol:). Mojster pravi, naj se posedemo; da je čas za individualno razlago. Sedemo na postlo, od nekod privlečem vrečko bonbonov, mojster pa potegne svojo vrečko in ponudi – not so na koščke narezane gobice, pomešane s prav tako na koščke narezanim kruhom. Jaz enkrat posežem po
materjalu, a se potem spomnim, da bom moral še vozit, zato ne nadaljujem.
Razlaganje: mojster, jaz in še nekdo (ena punca, mogoče moja draga?) sedimo / ležimo na postli, midva pripovedujema sanje, mojster razlaga. Čez čas se počasi poslovim(a) in odpravim(a).
Ko pridem(a) na en drug konc (koker
domov, čeprav mi plac ni znan), grem(a) v zgornje nadstropje. Pridem v sobo in vidim, da je prostor prilično
razsut – po tleh smeti, na
klubski mizici so neki ostanki, na
foteljih (v bistvu bolj leseni ležalniki?) blazine.
Rečem si
"Pa sej to ne mor'š verjet!" in takrat slišim ene šume. Pogledam proti postli – tam nekdo spi; no, se prebuja. Ko se dvigne, vidim, da je mojster (?!?). Videt je sesut od ene fešte (?), odvleče se proti umivalniku, da bi se malo osvežil. Sam odidem ven in se odpravim v spodnje nadstropje, kjer ga počakam.
Ko pride dol, ena debata. Nato se vrnema v zgornje nadstropje. Tam ob eni mizi stoji par folka, ki gledajo kolibrija, ki ima sesalo globoko v enem odprtem jogurtovem lončku. Tiši in tiši not, skoz strgan pokrovček mu uspe prerinit v lonček, ven pa ne more. Zasmili se mi, zato mu hočem pomagat – lonček vzamem v roke in vzamem kolibrija ven. Ves je od jogurta, zato ga držim na dlani, medtem pa revež
besno krili in se vrti v krogih – s sebe spravlja jogurt. Naenkrat se obrne nazaj na noge in začutim pik. Začudeno gledam, kaj se to dogaja in vidim, da mi kolibri leze pod kožo! (?!?) Peče me, ko rine globlje in globlje, hočem ga izvlečt. Prosto roko dam predenj, da ne bi lezel naprej, a brez efekta. Poskušam ga potegnit ven, a še vedno brez uspeha. Že naslednji trenutek me še malo zaskeli, ko mi kolibri v celoti zleze pod kožo. Gledam premikajočo se
oteklino, ki nekaj trenutkov kasnej izgine. Potem sem se prebudil.
7:08Še enkrat se
dobimo. Prostor je tokrat drugačen – kot neka koča ob jezeru; noter od vhoda v hišo pa skoraj do izhoda na teraso položne stopnice, ki se
spodaj zaključijo podobno kot arena. Tokrat je moja draga zraven.

Folk sedi po stopnicah, pogovarjamo se in se smejimo. V skupini je ene par
novih – predstavi se mi ena ženska (cca. 40 let, dolgi, rjavi lasje); pravi, da ji je ime Jasna (?). Potem si sežem v roke še z dvema tipoma – eden v modri trenirki z belimi črtami po ramenih in rokah, z brki in očali; ter še eden. Njunih imen se ne spomnim. Vmes spet ena debata, nekdo se predstavi moji dragi in takrat
pokomentiram, kolk sem nevljuden, češ, da bi jo lahko predstavil. Možakar z očali me vpraša, če kadim. Vem, kaj misli, zato odgovorim s
"Hmmm..." in nasmehom, čez čas s pogledom oplazim zavojček tobaka na tleh in dodam:
"Ja, tobak." Itak se v tem času že vsi okrog smejijo... Na svoji levi vidim še Naguala, ki zgleda nekam odsoten...
Vse skupaj se počasi prestavi v
spodnji del (areno), folk išče neki iz hladilnika in ko še sam pridem bližje, vidim, da je v njem metulj !!! To me spomni na
prejšnje sanje – stopim do mojstra in ga vprašam, če smo sanjali skupaj. Odgovori mi, da smo danes skupaj leteli, da je blo čist noro... Jaz mu pripovedujem o svojih sanjah s kolibrijem, a je videt, da me posluša samo na pol. V rokah drži nekakšno
tablo (podlago za papir), na kateri je ena razpredelnica.
Ko stojimo na terasi in gledamo proti vodi, vidim povsod cel kup metuljev in kačjih pastirjev, ko se naslonim na ograjo in pogledam v vodo, vidim, da v njej plava neka olivno zelena ruta, na kateri prav tako sedi kačji pastir. Potem odidemo proti
pomolu. Na njem so ob kamnito škarpo, razdeljeno s stopnicami, prislonjene štiri ogromne blazine (po dve na vsaki strani stopnic), ki tvorijo nekakšne fotelje. Enega zasede en model, ki pravi, da bi blo zdej fajn naredit en pošten
nakamal; na drugi strani stopnic pa enega zasede mojster, ki se zadovoljno smeji.
Pogledam mimo njiju;
nad stopnicami hribček, proti vrhu miza in klopi, narejene iz drevesnih debel, ob drevesu desno od blazin prav tako klopca, na kateri sedita en tip in ena deklica, tip jo masira, deklica pa očitno uživa. Ko na hitro pogledam proti njima, se mi zazdi, da masira mojo drago, a že naslednji hip ugotovim, da sem imel le privid.
Ja, pravi
roman...

Ko sem razmišljal o teh sanjah, sem se
spotaknil predvsem ob
sanje v sanjah (!!!), potem pa
zmrznil ob vseh silnih žužkih...

Razlage so namreč (spet?!?) povezane s transformacijo,
svežimi pogledi na življenje in svet, torej se nekako navezujejo na tiste iz prejšnje objave, čeprav sem jih sanjal dosti prej... Kaj praviš?
Pa hvala!
