Razlike med spoloma

[Jane]

Hehehe kontejner si me nasmejal z tistim o posojanjem lulike 

Ja kaj naj rečem o tistem tvojem vprašanju. Če gledam sebe pri 17-tih in prvem resnem fantu, je bilo to tako. Valda ful se mi je zdel drugačen, avanturističen, z njim ne bo dolgčas bla, bla.... no potem ugotoviš, da je ta njegov avanturizem tu mač, ti si se pa vmes zacopal do amena in se trudiš in jokcaš in prosiš, ker upaš....pa valda s tem človeka samo odbiješ.
Če gledam sedaj pri 31-tih na tista leta, vem da je bila to samo negotovost in totalno pomanjkanje samozavesti, pa sem hotela vsaj njega imeti pod kontrolo.
Tista, ki ima vse pošlihtano, bo vedela kaj in koga rabi poleg sebe. Govorim o dveh normalnih odraslih, čim ima eden izmed njiju težnje kakršnekoli že, bo manipulacija.

O kovačevi kobili pa sploh ne bi 

[kontejner]

Jah, kako bi pa drugače rekel kot posojanje lulike? V trajno last je ni mogoče dobit...

Ja seveda, tekom let se vse spremeni...kar je tudi logično, izkušnje so orodje kot je za kip dleto in kladivo....

Ampak mi je hecno, ko poteka debata o medsebojih odnosih, jah poslušalec ima res občutek, da vsi vedo vse, torej bi moralo biti povsod lepo, ma kaj lepo, praktično sanjsko...Realnost je pa seveda popolnoma drugačna, kar je hecno glede na to, da vsi vemo vse...Sicer pa, lahko naštudiraš iz knjige kako se vozi motor, ko se boš nanj usedel...bo pa khm...incident, zbit ksiht, odrgnine plus kaka kazen za povzročitev splošne nevarnosti. Torej samo praksa je očitno tisto kar nas uči, seveda ni nujno da tudi izuči....mater babe hahaha.

[Luna]

Predvsem se mi zdi pomembno, da imaš zaupanje v svojega partnerja, ker se mi zdi, da to da ga želiš spremeniti v neko bolj mirno osebo je le način, da ga nase privežeš. Po drugi strani pa če je zveza res prava, tudi temu  "tadivjemu" že samo po sebi ni več namen, da bi bil divji. Sicer še ohranja to svojo naravo, ampak v manjši meri in to energijo sprosti drugje. Vsaj po mojih izkušnjah je tako.Ponavadi je problem že v začetku. Punce se zatrapajo v neko podobo fanta, še toliko bolje da je badboy, in sicer ga sprejmejo z vsemi "napakami", ampak samo za določen čas, sem že dostikrat slišala, da ona že ve, da se bo za njo spremenil. Zakaj pa ravno za njo? Sta res tako zelo povezana? A ni že to narobe, da hočeš, da se spremni, potem takem ne ljubiš njega, ampak podobo.  In potem je jok in stok, ker tega ni. Spet so v igri različna pričakovanja in delanje predstav o nekem človeku.

[Luna]

Jah, kako bi pa drugače rekel kot posojanje lulike? V trajno last je ni mogoče dobit...

Ja seveda, tekom let se vse spremeni...kar je tudi logično, izkušnje so orodje kot je za kip dleto in kladivo....

Ampak mi je hecno, ko poteka debata o medsebojih odnosih, jah poslušalec ima res občutek, da vsi vedo vse, torej bi moralo biti povsod lepo, ma kaj lepo, praktično sanjsko...Realnost je pa seveda popolnoma drugačna, kar je hecno glede na to, da vsi vemo vse...Sicer pa, lahko naštudiraš iz knjige kako se vozi motor, ko se boš nanj usedel...bo pa khm...incident, zbit ksiht, odrgnine plus kaka kazen za povzročitev splošne nevarnosti. Torej samo praksa je očitno tisto kar nas uči, seveda ni nujno da tudi izuči....mater babe hahaha.

Čustva so tista, ki potem naredijo svoja. Razumsko že lahko razložiš, če pa si tak, da te čustva popolnoma zajamejo, je težko vklopiti še razumski del, čeprav se mi zdi nujno potreben. Neko sodelovanje razuma in čustev. To pa se seveda prek izkušenj naučiš

[kontejner]

Temu se lahko reče tudi tako, zgodi se, da neko osebo vidimo točno tako kot bi si sami želeli, da ta oseba je. To videnje pa žal nima nobene realne osnove..., torej izraz-gradovi v oblakih....In ta pojav ni samo fenomen v partnerskih odnosih, tudi v službi je pogost in v vseh drugih oblikah druženja.

Sicer pa zelo velja tole..., ljubezen je na začetku lepa..., zato ljudje tako pogosto začenjamo znova....

[Luna]

Zaljubljenost je lepa, ljubezen pa če ni s pravim človekom, zna biti strašljiva. Drugače je pa še toliko lepša.

[kontejner]

Jah, kako bi pa drugače rekel kot posojanje lulike? V trajno last je ni mogoče dobit...

Ja seveda, tekom let se vse spremeni...kar je tudi logično, izkušnje so orodje kot je za kip dleto in kladivo....

Ampak mi je hecno, ko poteka debata o medsebojih odnosih, jah poslušalec ima res občutek, da vsi vedo vse, torej bi moralo biti povsod lepo, ma kaj lepo, praktično sanjsko...Realnost je pa seveda popolnoma drugačna, kar je hecno glede na to, da vsi vemo vse...Sicer pa, lahko naštudiraš iz knjige kako se vozi motor, ko se boš nanj usedel...bo pa khm...incident, zbit ksiht, odrgnine plus kaka kazen za povzročitev splošne nevarnosti. Torej samo praksa je očitno tisto kar nas uči, seveda ni nujno da tudi izuči....mater babe hahaha.

Čustva so tista, ki potem naredijo svoja. Razumsko že lahko razložiš, če pa si tak, da te čustva popolnoma zajamejo, je težko vklopiti še razumski del, čeprav se mi zdi nujno potreben. Neko sodelovanje razuma in čustev. To pa se seveda prek izkušenj naučiš

Čustva so zajebana zadeva (ups, se opravičujem za grde besede), če jih lahko obvladuješ je po eni strani to dobro, po drugi strani pa ne. Te veščine obvladovanja se potem poslužiš vedno in povsod, vse postane površinsko..., ja, prizadet res nisi več ampak, si potem sploh kaj doživel? To je nekako tako, prideš na lepo morsko obalo, krasno modro morje...., toplo, vabljivo....ker pa imaš pomisleke, ja kaj pa če me bo usekala meduza čez ledvica, kaj pa če stopim na ježka in si frderbam nogo, kaj pa če pride kaka večja riba in mi odgrizne že tako skromno premoženje haha (no to je samo primer, ne govorim zase haha) in raje samo namočiš noge s pomola....pa še to s strahom, da te kaka pošast iz globine ne napade in povzroči, da ne boš več potreboval čevljev....

Sicer, če malo razmislim..., vse na tem svetu ima dve strani, recimo elektrika ti lahko skuha kosilo, sveti v temi..., če si sušiš lase ležeč v kopalni kadi in si povrh še neroden in ti fen pade v vodo, jah fenta te in prvi november postane osebni praznik. Enako je s čustvi, lahko nam prinesejo veliko lepega, nas zgradijo, lahko nas uničijo in zdrobijo v prah....

[kontejner]

Predvsem se mi zdi pomembno, da imaš zaupanje v svojega partnerja, ker se mi zdi, da to da ga želiš spremeniti v neko bolj mirno osebo je le način, da ga nase privežeš. Po drugi strani pa če je zveza res prava, tudi temu  "tadivjemu" že samo po sebi ni več namen, da bi bil divji. Sicer še ohranja to svojo naravo, ampak v manjši meri in to energijo sprosti drugje. Vsaj po mojih izkušnjah je tako.Ponavadi je problem že v začetku. Punce se zatrapajo v neko podobo fanta, še toliko bolje da je badboy, in sicer ga sprejmejo z vsemi "napakami", ampak samo za določen čas, sem že dostikrat slišala, da ona že ve, da se bo za njo spremenil. Zakaj pa ravno za njo? Sta res tako zelo povezana? A ni že to narobe, da hočeš, da se spremni, potem takem ne ljubiš njega, ampak podobo.  In potem je jok in stok, ker tega ni. Spet so v igri različna pričakovanja in delanje predstav o nekem človeku.

Saj se tudi fantje zatrapajo v "divjo žensko"....in upajo, da bo zaradi njih drugačna....se mi zdi, da smo si precej podobni, samo stereotipi so še vedno preveč prisotni. No, jaz delujem nekoliko drugače, že na začetku razčistim sam s seboj kaj lahko pričakujem, kaj želim...in potem ni nekih razočaranj...

[Luna]

Ja, deluje na obe strani, samo meni je ženska različica bližje oziroma mi je bolj poznana

Čustva so res zajebana, ampak ni fora v tem, da če želiš zraven še razum vključit, da bi pa potem nadzoroval čustva, ne rataš potem nečustven oz. ni ideja v tem, da bi bolestno  kontroliral čustva (bolj se mi zdi, da v takem primeru dovoliš, da te strah obvladuje), ampak da se pač vprašaš, zakaj ta čustva doživljam in kaj mi sporočajo. Če ugotoviš, da so popolnoma neustrezna, potem jih lahko razumsko spucaš, drugače ostanejo in lahko na podlagi teh deluješ. Je pa težko, dostikrat ti ne uspe, ne vidiš ničesar drugega, ampak se lahko naučiš. Spet moraš lovit neko ravnovesje, ker tako kot si rekel, vsaka stvar ima dva konca in lahko uporabiš isto stvar za dobro ali za slabo.


Hm, zdaj izgleda kot da razum pa vse razume in zna. Tudi tukaj moraš paziti, da ne zaideš preveč v razumsko ulico, ker te kaj hitro potegne vn iz čustev in lahko postaneš apatičen, preveč analitski. Ravnotežje, zlata sredina, to je to kar iščemo

[kontejner]

Ja, ravnotežje, sredina...., s tem imam vedno težave, poznam samo ekstreme, v plus in v minus...., nič sredinskega mi ni privlačno...in ker je žal tako, če previsoko letiš...usekaš v kak visok dimnik...in butneš dol, po možnosti v kak kanal, ki ima celo odprt jašek..., da greš še niže.... , potem te še ugrizne stekla podgana, potem sledijo boleče inekcije, karantena....in to vse zato ker si letal previsoko...

Omenila si strah, ja strah pred "biti prizadet" je vsaj pri meni poglavitni razlog za "razumsko delovanje", kot napad je najboljša obramba.

[Luna]

Haha, dobra prispodoba, si res slikovito opisal, kar se mi zdi, da vsaj v manjši meri, vsi počnemo.

Se mi zdi, da je strah takšno čustvo, ki te ima najlaže v kontroli, zaradi njega otrpneš, postaneš pasiven. Ampak potem, ko ga enkrat premagaš, vidiš, da si toliko potenciral, toliko pretiraval pri tem, da ti je kar malo smešno. Tudi če si potem prizadet, se mi zdi, da si vseeno ponosen nase, ker si si upal, ker si vseeno nekaj dobil od tega, drugače pač ne bi dobil nič. In konec konec, vsedno ostaneš sam s seboj, čeprav te drugi zapustijo, odidejo, ali pa morda ti njih, vedno ostaneš ti. In se mi zdi, da je to še najtežji odnos, ker se ne moreš skriti, ne moreš pobegniti, moraš biti odkrit in si vse priznati. Moraš se prekleto veliko ukvarat sam s seboj, zato da si zadovoljen in ker smo pač ljudje po naravi leni, gremo po liniji najmanjšega upora in vse malo zamaskiramo, malo potlačimo, malo na druge krivdo zvalimo, ampak konec koncev, pot te na koncu vedno pripelje nazaj, v tvoje globine, k sebi.

[kontejner]

Sigurno velja tole, sam se rodiš, sam umreš, vmes pa srečaš ljudi, ki del poti potujejo na istem vlaku....izstopamo pa na različnih postajah.

Strah je vsekakor čustvo, ki povzroča v osebah podredljivost, posledično vodljivost. Današnja "moderna" družbena ureditev temelji na strahu, vse okrog nas je usmerjeno k temu, da bi mi, ljudstvo tega planeta živeli v strahu..., tako nas lahko vodijo....Samo poglejmo primer iz našega, povprečnega vsakdana. Služba..., ja potrebna je, da preživimo, da preživi naša družina, naši otroci..., hm, tukaj se že rodi strah, kaj pa če jo izgubim? Kako bomo živeli...., strah dobi še večji zagon..., na vsakem koraku samo poslušamo..., odpuščenih tisoč in tisoč novih delavcev, revščina na vsakem koraku. Mediji zelo nazorno in na nek način karikirano prikazujejo vse dogodke, ki v človeku vzbujajo strah. Nek dogodek lahko prikažem na način, da ne vzbudi strahu, lahko ga prikažem na način, da gredo kocine pokonci..., no v današnjem depiliranem svetu niti ne hahaha, ups, zašel sem s teme...., aja službenega okolja sem se dotaknil..., torej, strah pred izgubo delovnega mesta povzroči to, da sami sebe spremenimo v metle, s katerim vsak kreten, ki odloča o naši zaposlitvi lepo pometa. Ko nas prime, da bi ga udarili na gobček (celo večkrat zaporedoma) se prec spomnimo slik iz medijev, kako obubožane družine potujejo peš čez blatna opustošena polja....brez vsega....in evo, strah je odličen povodec za ljudstvo....s tem, da zadnje čase je ta povodec zelo kratek.....

In ženske znate zelo dobro ustrahovati nas reveže....

[Tejka]

Napisala cel referat, pa mi je vse ven zabrisalo. Jao.

V glavnem Kontejner zveniš kot nekaj uransko/neptunskega in po večini moram priznat, da se kar strinjam s teboj. Ponoven referat sledi ob priliki, ne da se mi še enkrat tipkat

[kontejner]

Kaj pomeni uransko/neptunski?

Jaz sem laik v teh zadevah...., ja ponovno napiši, morda samo obnovo tega kar ti je vrglo ven...ja, računalniki so zelo zajebani

[Jane]

Kaj pomeni uransko/neptunski?

Na tem forumu smo astrološki manijaki  Pa vse analiziramo skozi planete in ugibamo kakšne aspekte bi lahko imel nekdo