Preberita si knjigo Pomen naključij, tu je pa še nekaj namigov, ki sem jih našla na spletu.
Nekateri nevrologi so prepričani, da do pojava deja vu pride, ko se možgani "osredotočijo" na eno samo podrobnost, oziroma detajl - vonj, pogled ali zvok - in močan stik z njim povzroči, da za kratek, bežen hip, tisočinko sekunde, pomešajo preteklost s sedanjostjo.
Zdravniki poudarjajo, da mnogi bolniki z motnjami senčnega (možganskega) režnja pogosto doživljajo fenomen deja vu, zatorej je najbrž posledica nepričakovanega draženja tega dela možganov.
Nekateri psihoanalitiki trdijo, da je deja vu oblika "izpolnitve močne želje" - s katero globoko v človeku zasidrano psihološko hrepenenje prodre v ospredje, kar se običajno zgodi v sanjah, tokrat pa v budnem stanju.
Tisti, ki so vneti pristaši teorije reinkaranacije, verjamejo, da so posamezni prizori, dogodki ali doživetja v zvezi s fenomenom deja vu dokazi o spominih na naše prejšnje življenje.
Znanstveniki mejnih znanosti in odkritij na področju kvantne fizike poudarjajo, da bi pojavi deja vu lahko bili posledica vzporednih svetov (vesolij), ki se slučajno križajo, kadar se struktura prostora in časa zmaliči, podre, razbije.