MC in Pluton kot njegov vladar, dobivate aspekte od Jupitra in Urana.
Druga polovica leta je v tem smislu aktivna, ko ti pride Jupiter na IC, Uran pa tvori inkonjunkcijo.
Jupiter preko opozicije na MC prikaže pomen in vrednost domačega okolja, a tudi tvojih globjih notranjih potreb in to postavi na tehtnico v primerjavi z javnim življenjem. V konkretnem primeru očitno s kariero. Ker jupiter vlada 12. hiši so vpletene tudi globji motivi in nezavedne potrebe/želje. Tvori tudi konjunkcijo s severnim čvorom, kar si lahko razlagamo kot bolj viden vpogled v to kar bi ti naj bil nek življenjski cilj; ali če uporabimo manj »usodno« terminologijo, lahko rečemo, da bodo neke skupine ljudi dobile pomembnejšo vlogo.
Uran, še posebej preko inkonjunkcije, prinaša zaključke neke aktivnosti, ker pač aspektira MC se tukaj nanaša na nek aktualen status.
Edini drugi pokazatelj, v smislu kariere je P MC, ki tvori konjunkcijo na Saturn. Tukaj se ne bi nagibal preveč čez okno, verjetno pa ima veze z realnim pogledom oz. pristankom na trdnih tleh v zvezi s tvojo javno podobo.
V tom obdobju velja omeniti še P Luno ki pride na Sonce in tako osvetli in povzdigne tvojo zavedanje same sebe in tega kar bi naj bilo poglavitno zate, tvojega jedra.
Pluton iz 1. hiše tvori sextil na svojo natalno pozicijo, torej v 1. hiši je pomembna tvoja osebna energija, moč, priložnost (sextil) osebne tranformacije. Kot vladar 10. in 11. je delo z ljudmi ena možna kombinacija simbolov.
Tole obdobje bo konec poletja pa preko jeseni.
Aspekt, ki ga ne smemo pozabiti pa je Saturn konjunkcija Mars, kar zna prinesti frustracije, občutek nemoči in nizko življenjsko energijo.
Tale tranzit se zaključi ravno sredi poletja in posledično boš verjetno imela več moči za morebitne spremembe.
Vidnejši tranziti kar se tiče kariere bodo polet in jeseni naslednje leto, ko bo Neptun kvadriral MC, Saturn pa se bo preko njega pomaknil v 10. hišo, kjer bi moral vzeti stvari v svoje roke.
Hvala ti, Bojan!
Da pokomentiram ...
Me je kar zbudilo, ko sem prebrala, kar si napisal.
Osupljivo, kako si dobro opisal dejansko stanje. Ja, tega tu je konec. Tukaj sem začela delazi po sili razmer- dobra plača, urnik mi je ustrezal, ker smo prej delali po 12 ur in to je zneslo kvečjemu 15 delovnih dni mesečno. Potem so se sodelavke zmislile 8-urni delavnik in zdaj delamo domala vsak dan. Samo po en dan smo prosti, ponavadi tisti po nočni, ki ga itak pol prespiš. No, saj 12 ur tudi ni bilo humano, pa vseeno. Tu ni prostega vikenda (mogoče samo en dan v vikendu vsake toliko), ni praznikov, ni ničesar, da bi človek rekel: "Še tole preguram, potem pa vikend/prazniki itd.
Počasi mi je vse skupaj zraslo čez glavo, sploh tam nekje od maja sem totalno panična glede kariere. Moram še diplomirat, pa mi ta služba tega ne omogoča, energije in časa mi za kaj drugega ne ostaja. Začenja se poznati tudi na mojem zdravju. Delovne razmere so obupne, odnosi tudi ... Ne sodim sem, ne v to okolje ne med take ljudi. In tako sem v zadnjem času ogromno razmišljala o tem, pa tudi čutim, da se tole bliža koncu. Preprosto živim samo za službo, ki mi niti ne ustreza niti v njej nimam prihodnosti. Tudi, če bi želela ostat že samo, da bi imela nek prihodek, me bodo konec septembra, ko mi poteče študentski status, zagotovo odstranili. To je povezano tudi s tem, da nikogar ne smejo zaposlit, ker so jih par vrgli ven zaradi goljufanja in jih prikazali kot tehnološki višek.
Pa tudi nekako sem spoznala, da sem "predobra" za tole. Sem sposobna, fleksibilna, ambiciozna, poštena, pridna oseba in se mi kar za malo zdi, da delam tu in poslušam, kako mi stranke jebejo mater itd. Raje bi imela službo, v kateri bi bodisi zaslužila tudi kaj manj (pa saj tudi tu ni takih zaslužkov, da bi se lahko reklo, da se izplača to trpet), samo, da bi imela normalno življenje. Da ne bi uničevala svojega zdravja - fizičnega in psihičnega, da bi se posvetila zasebnemu življenju, partnerju, urejanju svojega življenjskega okolja itd. Da bi si začela gradit svoje življenje, se osamosvojila in začela uživat sadove dosedanjega truda.
Res me daje občutek nemoči, obup, dvom, kaj storiti. Naj vseeno vztrajam tu še do konca poletja ali pa končam z julijem, se posvetim še tistim izpitom in zaključim študij. Če izpitov ne naredim zdaj, so naslednji roki najbrž šele konec leta ali pa v naslednjem letu. Če pustim službo, me pa skrbi, kaj če ne bom našla druge, kako bo s financami? Menili smo se za neko novo delo, ki bi ga začela opravljat septembra, ampak ker nimam še nič podpisano, ne upam tvegat in kar pustit (to sem razumela kot tvoj nasvet, da se ne splača nagibat skozi okno), ker tisti dve plači več bi tudi še prišli prav, če drugega ne bo in bom iskala delo - pa potem spet pomislim na diplomo, ki jo želim končat in se kar vrtim v začaranem krogu. Tako, da konec poletja oz. v jeseni, se bodo res dogodile neke spremembe, ne vem pa, kakšne. Bom pred drugo diplomo ostala brez vsega ali pa bom začela tisti nov posel in se sama odstranila od tu? Če povežem to s koncem občutka nemoči, bi bilo najbrž možno, da res začnem drugje? Ker sem take vrste človek, da bi me, če bi bila brez dela, to grozno frustriralo.
Skupine, ki bi dobile pomembnejšo vlogo, to bi morebiti bil nov kolektiv ... Ker to, kar bi začela delat jeseni, je nekaj povsem novega.
Poleti in jeseni naslednje leto ... Upam, da ne bom do takrat na cestii?
