Mah, sem še kar v redu, ko se zamotim z delom.
Sem žalostna, ker na nekem področju ne znam in ne znam ali pač ne zmorem nečesa preseči in potem vsake toliko časa seveda ta ista tema pride vedno znova ven kot lava iz vulkana... Pa me to žalosti. Zakaj težko prenašam prepire, nesoglasja s svojimi dragimi, zakaj eni znajo to tako zelo dobro odklopiti, me odrezati in jih to ne obremnjuje, mene pa razžira??
Isto.

Jaz pa ne znam skomunicirat in poslat nekoga, ki zlepa ne razume, v p.m.
Zgubljam živce, ker oseba noče kapirat pod nos pomoljenih kart, pomete pod preprogo, noče videt, slišat, pa sem lahko bolj jasna samo še na način, da ji rečem: Dečva, odj***. Ne bo šlo, nočem več s tabo delat, spelji se, naprej grem sama, do česar imam vso pravico, ker sem vložila 90% dela in razvoja, ti pa osnovnega znanja v 6-ih letih nisi osvojila, si neprofesionalna, si večni otrok in bojiš se lastne sence.
Včeraj sva imeli debato po telefonu, sem povedala par stvari, pa sem govorila steni, ta pa si je očitno govorila, da imam samo slab dan.
