Prejšnja življenja so bile prejšnje izkušnje. Zdaj smo šolo končali in je treba delat.
Ljudje se vedno tako radi izgovarjajo na prejšnja življenja. Ali pa na kakšne negativne izkušnje iz preteklosti trenutne inkarnacije ...
Sami izgovori za odlaganje stvari, ki bi jih morali opraviti. Tega in tega pa ne morem, ker so mi otroštvu/prejšnjem življenju zakrivili to in to, ker sem bil(a) taka in taka oseba, v popolnoma drugačnem okolju ...
Idealno tole ponazori spodnji primer mišljenja. Obilja mogoče že ni, ampak človek je dovolj sposobno bitje z dovolj dobrimi orodji, da do obilja pride. Če le želi.

Človek je tu, da živi v obilju.
Dajmo uporabit še teorijo o karmičnem dolgu in zakon recipročnosti. Če si ga s premoženjem "sral" v prejšnjem življenju, zdaj obilja ni-ni. Kako se potem aplicira zgornja trditev?
Hmmm, sploh obstajajo odnosi, ki so pogojeni s karmo? Kaj pa, če smo si boljše in slabše odnose z bližnjimi vse ustvarili sami, tekom te inkarnacije (zaradi različnosti, ega itd.)? In je karma spet samo izgovor, da nismo sami krivi, ampak je vse nek višji smoter?
Npr.: Oseba, ki je celo življenje nespoštljiva do staršev/partnerja/..., bo takrat, ko bo delala obračun svojih preteklih dejanj (ob morebitnem zaključku odnosa, smrti) in ji bo žal, da se ni bolj potrudila, veliko lažje ponotranjila "resnico", da so vpleteni pač imeli tako karmo, da se niso prenesli med sabo, kot da bi si priznala, da je popolnoma pogorela v odnosih.
Zato je treba živeti tu in zdaj. Življenje (pa naj bo eno ali zaporedje večih) je proces - in treba ga je živeti takega, kot se zdaj ponuja - z voljo in pripravljenostjo za spremembe, za nenehno rast.