Uh, dobra tema...., zadnja leta praktično ne obsojam nikogar več, ne obsojam raznih dejanj ( poslilstvo, pedofilija, izkoriščanje ljudi so izvzeti iz neobsojanja).
Tekom let sem na svoji poti doživel marsikaj, večina ljudi o tem kar sem doživel jaz le prebere...jaz pa imam izkušnje iz prve roke. Veliko časa sem namenil razmišljanju zakaj sem tak kot sem, kaj me žene, kaj je tisto kar me privede do ekstremov, takih in drugačnih. Spoznanja so prihajala postopoma, nato so se nadgrajevala in razumel in dojel sem več in več....
Obsojanje..., le kdo ti da pravico, da sodiš? Saj nisi poklican za sodnika..., vsak človek je popolnoma svoj svet, vsak človek je bil postavljen v različno okolje ob različnem času. Osebno to razumem kot dejstvo, da nas ti dejavniki zaznamujejo, oblikujejo po nekih svojih zakonitostih. Končni izdelek tega oblikovanja je človek kot posameznik, torej človek, ki na njemu lasten način sprejema in prevaja dražljaje iz okolice, sledi seveda odziv na to kar je nekdo prejel in ta odziv je tak, kot ga ta oseba zna oz. je sposobna oddati nazaj. Preprosto povedano, če se nekdo uči zidati, ja prej ali slej bo znal sezidati hišo, če se ne uči, ja to ne bo šlo čez....in s tem kako se ljudje vedemo in odzivamo je enako.
To zavedanje me je pripeljalo do tega, da sem dejanja drugih ljudi poizkusil razumeti, vživel sem se v njihovo vlogo in potem sem dojel zakaj je nekdo nekaj naredil, rekel, opustil...nekaj kar bi v drugih očeh bilo videno popolnoma drugače. Torej, oseba deluje tako kot je bila naučena, saj drugače ne zna.
Izhajam iz zavedanja, da nikdar ne veš kako bi se obnašal sam, če bi se znašel v identični situaciji kot nekdo, ki je naredil nekaj kar ni "sprejemljivo" za ostale. Zatorej je obsojanje neprimerno.
Nekdo recimo vara ženo, takoj pade plaz očitkov, da je prasec..., se morda kdaj kdo vpraša zakaj jo vara? Morda je doma odnos izjemno hladen že dolgo dolgo časa, finance ne dopuščajo razhoda in podobno....
