Ogledalo

[Maja]

To je ta "intenzivnost" pri nama ... Ki gre ljudem v nos, ja ... 
Mogoče je kje v najinih kartah. 

Ob takih ljudeh se drugi ustrašijo, postanejo zakomplexani. Ampak tako je. 

[cristallyne]

  v ASC,  :So,  .. MC..to je pač to..

[Tejka]

Hmmmm kdo sem... Točno tisto o čemer govori zadnje prebrana knjiga.

Imam telo. Nekateri deli mojega telesa so mi všeč, drugi pač ne.
Imam en hudo močan um/intelekt, kar sem spoznala šele v zadnjem času. Nekoč sem mislila, da je povprečen, pa je vedno bolj jasno, da ni. Kar je včasih super, drugič pa groza.
Imam mnogo talentov, nekatere poznam, druge šele odkrivam, tretjih pa lahko da nikoli ne bom spoznala.
Imam čustva. Znajo bit tako pozitivna kot tudi negativna, ena močna druga komaj zaznavna.
Imam en hud ego, ki je včasih ful fajn, drugič mi ga pa dobro svira.

Vse to imam. Jaz pa sem....

[Luna]

Tejka, katera knjig pa je bila to?

Torej, na kratko...
V tem trenutku bi se predvsem opisala kot zmedena. Na zunaj delujem kot zelo močna oseba, so mi tudi že rekli da sem skala, in ne, ne bom klišejsko rekla, da sem znotraj krhka, ker vem da prensem veliko, ampak nekaj v meni je, kar me dela včasih nesigurno, nesamozavestno, nevedno. Nekaj kar ni toliko vezano, na fizični ali materialni svet, ampak nekj globoko v meni, ki čaka, da odkrijem in pridem zadevi do dna. Vem, da me čaka še dolga pot in veliko padcev in vzponov, ampak mislim, da se bom nekoč sigurno približala temu. Ljudem zelo, zelo počasi dovolim, da se mi približajo in da me spoznajo. Mogoče tudi, ker se še sama ne poznam dovolj dobro. Res je, da sem bil v preteklosti prizadeta, ampak bolj bi rekla, da nisem navajena takojšne bližine. Kot otrok sem bila veliko po bolnišnicah in sem bila v nekem smislu prisiljena odrasti in preskočiti nekaj mladostnih faz, ki se jih moram sedaj naučiti. Nekoč sem verjela, da je toliko boljše, da sem bolj zrela od vsrtnikov, ampak sedaj menim, da je vsaka faza z razlogom v določenem obdobju življenja, saj se z vsako naučiš nekaj bistvenega, pa naj se zdi še tako neumno. Zagotovo se še nisem spoznala. Ima zakoreninjena načela in vrednote, ampak vsak dan posebaj se učim sprejemati, čutiti in razumeti. Druge in sebe.  Včasih imam občutek, da sem osvojila neka znanja in modrosti, ki jih mnogi pridobijo v poznejših, zrelejših letih, ali pa sploh ne, neke osnovne veščine pa mi primankujejo. Zagotovo sem preveč racionalna. Že v otroštvu sem se naučila obvladovati bolečino, najprej fizično in nato psihično, ampak to je vplivalo tudi na druga občutja in čustva. Zdaj vse te emocije spuščam na plano. Počasi. Pri sebi sem najbolj ponosna na to, da znam ostati pozitivna, da čeprav imam obdobje obupa, najdem pot in zagon. In da imam občutek za ljudi, da se mi lahko zaupajo, da mi zaupajo in da se lahko zanesejo name. Torej, veliko je še pred menoj, mnogo starhcev moram še obdelati, dosti stvari moram še spoznati, še vedno se spreminjam in preden bom imela zaokorženo sliko o sebi, o jazu, bo minilo še mnooogoo let. Ampak tako je tudi prav

[Tejka]

Eckhart Tolle: New Earth, Nova Zemlja če iščeš v slovenščini. Top knjiga, mi je marsikaj bolj jasno.
Eh tole tipkanje po telefonu, bo treba do računala stopit

[Luna]

Aha, se mi je zdelo. Jo imam izposojeno, ampak mi je še ni uspelo začeti prebirati

[sasa]

Luna, to je tista, ki sem jo pisala v temo, ne vem naslova, ampak ja, tisto 

Sem malo zanemarila, ker sem imela bolj pestro zadnje dni. Danes ne bom pisala v ogledalo, kakšna sem, ker sem po dekliščini in možgani ne delujejo najbolje 

[Luna]

Luna, to je tista, ki sem jo pisala v temo, ne vem naslova, ampak ja, tisto 

Sem malo zanemarila, ker sem imela bolj pestro zadnje dni. Danes ne bom pisala v ogledalo, kakšna sem, ker sem po dekliščini in možgani ne delujejo najbolje 

Ja, ja, vem da gre za to knjigo, sem si jo ravno zaradi tvojega pisanja izpodsodila

[Maja]

Kje je tisto Ogledalo?
Moram se pogledat vanj.
S časom se je zapacalo,
pajek plete mrežo nanj ...

Torej. Včeraj mi je fizioterapevt rekel, da opaža, da sem mazohist.
Sem mu odgovorila, da nisem (bolečine se bojim tako, kot vsi ljudje), ampak samo dobro prenašam.
In je nadaljeval, da psihično že, fizično pa ne.

In sem razmišljala ... Kot vedno ... 
Pri razmišljanju se osredotočam predvsem na miselne/duševne/psihološke fenomene.


Sta moj bolečinski prag in prag tolerance toliko višja? Ali sem samo toliko bolj disciplinirana?

Mogoče prenesem preveč? Fizično in psihično.

Zakaj?

Mogoče taka sem. Mogoče sem bila tako vzgojena? Mogoče sem se sama tako vzgojila.

Pa pri tem, da sem zmožna potrpet - ugotavljam - ne gre za sindom Francke Na klancu, ki se žrtvuje, da bi drugim ustregla - zelo sem obrnjena sama k sebi (zdrav egocentrizem).

Imam tako veliko kapaciteto potrpežljivosti/marljivosti/vztrajnosti/volje/motivacije, da se mi sploh ne zdi, da je kdaj pa kdaj že preveč.

Kako prikladno vprašanje letu Zmernosti (Ravnovesja).
Meditcija samoanalize.
Vse to ima svoje prednosti in lastnosti ...
PREDNOSTI:
* sem zelo konkurenčna
* ne izgubim živcev
* neprilike me ne dotolčejo in ne zaznamujejo - nimam travm - neverjetna moč obnovitve
* vztrajam brez občutka muke, ko drugi že zdavnaj klecnejo in padejo dol
* ...

SLABOSTI:
* lahko se iztrošim pa tega sploh ne opazim
* okolica lahko od mene pričakuje veliko tudi takrat, ko pride moje slabo obdobje in dejansko tistega "veliko" ne morem dat
* ...

OK, prednosti je več. 

Kako bi te lastnosti, prednosti in slabosti najbolje izkoristila in obrnila sebi v prid. Na podlagi teoretiziranja in izkušenj je plan sledeč ...
Svojo (pre)moč - prepotenco (v dobrem pomenu besede!) - bom morala uporabit na obvladan in premišljen način.
Obvladala bom željo (ki jo imamo vsi), da bi ugajala takoj. Na začetku pokazat, da sem sposobna, inteligentna, fleksibilna, inovativna, empatična itd., ampak ne takoj dat vseh 100% iz sebe. Tako še ostane prostor za izboljšanje. Pokazati veliko, ampak ne največ. Takoj vse na pladnju itak ni zanimivo, četudi je dobro.
Ne prenesti preveč, ko gre za zadeve, ki se dotikajo moje osebnosti, morale, mojega bistva. Tu postaviti precej strogo tolerančno mejo, sicer te lahko pohodijo in ti vzamejo dostojanstvo (to je že bilo in ne bo nikoli več!).




Amen & Namaste.

[Jane]

Kar je za nekoga mazohizem je za drugega normalno. Pri meni je obratno, včasih dajem občutek lenosti, vendar zdaj vem, da moja dvanajsta hiša zahteva pač POČITEK, drugače nisem v ravnovesju. In potem imam obdobje ko lahko gore premikam in se vsi čudijo ja kaj ti pa je zdaj  A vidiš tako bi morala vedno.

[sasa]

Maja, zelo dobro si napisala.

Jaz tudi opažam, da včasih še preveč dobro prenašam bolečino (kot recimo zlomljene kosti oz nastavka, na katerem raste noht, pa me ni nič bolelo), psihično sem pa potem vsa out...

Se najdem v veliko povedih. Tudi sama se navajam na to, da moram bolj počivati.

[Maja]

Kako je težko, če ne moreš biti na nikogar jezen ali koga sovražit, mu zamerit itd. 
Ampak ne bi menjala.
Toliko lepega, kot vidiš skozi take oči, bi bilo škoda zamujat.
Zamerljivci, jeznoriteži, sovražniki vidijo samo grdo.

[Jane]

A ni življenje lažje, če nimaš bit na koga jezen 

[Maja]

Ja, je.

Mislila sem drugače. Kdo stori kaj, kar te prizadane. Lažje bi bilo bit jezen, se razpiz*** in konec, kot pa da te boli in žalosti, da se take stvari dogajajo ... Da soljudje nepošteni, hinavski, lažnivi ...

[Jane]

No moja reakcija recimo na včeraj ko sem slišala govorice o meni je bila najprej jezna, priznam da sem bila v tisti sekundi kar fajn jezna. Potem se prespala in danes se mi zdi res totalno brezveze, prav tisto sem si rekla, glej očitno ma oseba neke probleme sama s sabo in se sploh ne mislim vtikovat v to.