Otrokova stiska

[Nataša]

V tem obdobju se zelo ubadam z vprašanjem, kako otroku pomagati, da se postavi na noge in lahko parira svojim vrstnikom.
Hčerka ima 7 let in obiskuje 2. razred. Že v prvem razredu je imela težave s sprejemanjem novega okolja. Vsako jutro solze, prošnje, da ne gre v šolo itd.
V šoli so jo zmerjali, žalili in ker ni navajena grobosti se tudi braniti ni znala. Za njo je bil to šok.
Z muko je hodila v šolo in še danes hodi z muko. Enostavno ne more sprejeti grobosti in divjanja. Umakne se in tiho postopa po razredu med odmorom.
Bodrila sem jo, naj se priključi sošolkam, naj se pogovarja, igra... Odvrnila mi je, da se nočejo z njo igrati. Nagovarjajo druga drugo, da se z njo ne smejo igrati. Ko pristopi zraven jo spodijo proč z besedami,ki jih od tako majhnih otrok nebi pričakoval. In to boli. Boli otroka in mene, ki to gledam. Sprašujem se, zakaj?  Hčerka je nežna, topla punčka, ki vedno zmore zaščititi tistega, ki se mu godi kaj hudega, vendar sama sebe ne zmore.
Pred dnevi je ponovno jokala v šoli, ker jo je neka punčka brez razloga napadla- fizično.
In kakšen nasvet sem dobila? Naj otroka peljem k psihologu. Zato, ker je jokala.
Zdaj se sprašujem, ali je moj otrok potreben posebne obravnave, ali pa tisti, ki se brez razloga nasilno obnašajo.
Naj otroka peljem k psihologu, da bo dobil še večji občutek, da je z njim nekaj narobe?
Imajo res divji otroci prav? Je grobost danes normalno obnašanje v družbi?
Zakaj se takega otroka ne zaščiti in ne napravi red drugje? Mar ne bi bilo lepo, da bi otroke vzgajali v strpnosti, sprejemanju drug drugega, v prijateljstvu?
Ko se globoko zamislim, me je groza ob misli, kaj nam bo življenje prineslo v prihodnosti. Moramo resnično otroke vzgojiti v popadljive volkove, da bojo uspeli v življenju?
Po drugi strani pa toliko govorijo o psihičnem in fizičnem nasilju v šolah.
Moje mnenje je, da posebno obravnavo potrebujejo tisti, ki nasilje ustvarjajo, ne tisti, ki ga trpijo.
Kruto je, da se to opaža že pri tako malih otrocih, kaj bo, ko bojo veliki?

Upam, da sem to dodala v pravo temo, v kolikor ne, se opravičujem.

[Tita]

Z razrednikom/razredničarko si že govorila? Je mogoče možen prehod v paralelni razred?

[Azra]

Jaz otroka ne bi peljala k psihologu. Solstvo v Slo in pristop je za moje pojme popolnoma zgresen. Namesto, da bi otroka vzpodbujali, iskali poz strani, ga tlacijo k tlom ... Pri tej starosti se otrok sploh ne bi zavedal zakaj je tam in bi se avtomatsko pocutil drugacnega, da je z njim nekaj narobe, da je drugacen. Sploh, ce je obcutljiv.
Otrok ne krivim, navsezadnje se besed in dejanj niso naucili sami od sebe. Zrcalo starsev, a ne ... Pa bi imelo kaksen efekt, ce se bi pogovorili s starsi, ki bi potem sami vplivali na otroke? Pedagogi pa imajo tukaj se najpomembnejso vlogo. Ne vem kako lahko vse skupaj gledajo in nic ukrenejo.  ???

[Nataša]

Pikica, govorila sem z razredničarko. Saj se trudi, ni kaj. Vendar še vedno mora moj otrok k psihologu.

Azra, tudi jaz sem mnenja, da bo otrok sprejel pogovor s psihologom popolnoma napačno. Punčka bo pač mislila, da je res z njo kaj narobe.
Se pa tudi strinjam, da otroci niso sami krivi za nasilno vedenje.
Čudi me le to, da resnično malo ukrenejo, oz. z napačnim pristopom. Otroku se lahko ta travma pozna skozi vse življenje in ga ovira v njegovih uspehih na vseh življenskih področjih. Saj izgubi samozavest, ter zaupanje vase.
Pogovor s starši bi bil res dobrodošel, vendar tu je razrednikova volja...

K psihologinji bom najbrž šla, vendar zato, da vso stvar predstavim v malo drugačni luči.

Bomo videli kaj bo.

[nensi]

Mislim da bo tole kar "hot" tema. Jaz sem imela ravno tako podobne izkušnje kot ti Nataša.

Hčerkini sošolci in sošolke ter klima v razredu so bili že od začetka zelo  fajn, tudi starši, saj smo imeli kakšne probleme, kje jih pa ni, ampak smo se odkrito vsedli, pogovorili ter si priznali da nihče ni popoln in se s težavami začeli ubadati že takoj na začetku in jih tudi rešili.
Danes, ko je v 7. razredu, razred funkcionira zelo dobro, otroci si med sabo pomagajo, so prav tovariški, kar je dandanes že redko med mladino, je vse preveč "amerikanizacije" pa nezdrave tekmovalnosti. Tako daleč, da si v srednjih šolah prodajajo zapiske, če kdo zboli in ga par dni ni v šoli.

Šolska zgodba s sinom je pa zelo podobna tvoji Nataša. Poleti preden je šel sin v 1. razred nam je za rakom umrl mož in to je bil za oba otroka šok.
Otroci so pa zelo kruti in tisti najbolj nasilnmi in brezobzirni so "začutili" da je sin ranljiv, nesrečen in da se ne zna postaviti zase, ker je bil pač v drugačni stiski. Takoj so se spravili nanj. So ga tepli, izsiljevali za denar, zastraševali. Tako daleč, da je 2x zapovrstjo zbolel za pljučnico.
Šola je po moji intervenciji sicer takoj opravila razgovore s starši, skupinsko v razredu z otroci, so obravnavali tematiko nasilja itd. Njihovo obnašanje se je pa v različnih oblikah bolj ali manj nadaljevalo.
Če ne narediš tega kar ti ukažemo, ne smeš biti z nami, nisi naš prijatelj, se ne bo nihče pogovarjal s tabo...

Vse skupaj se z leti le še stopnjuje: zdaj ko so pa v 4. razredu, se pa spet pojavljajo težave z nasiljem, podivjanost... Šola lahko le gasi požar, tukaj je klima v razredu popolnoma drugačna, starši se z otroci ne ukvarjajo, si zatiskajo oči pred tem, da imajo problem. Otroci so prav podivjani. Takih fantov je v razredu 6, moj je sedmi, ostalo so punce. Pa me potem sprašuje, s kom naj pa bom prijatelj, če so pa vsi taki?

Na splošno se pa nemoč šolskih struktur skozi zakonodajo in stanje duha v družbi na splošno le stopnjuje.

Moj sin je hodil 2 leti na judo, da je pridobil malo samozavesti, ga je pa v takem okolju težko vzgajati, da ne zapade v nasilen vzorec obnašanja, saj ga vsak dan intenzivno doživlja po 8 ur na dan.

So pa tudi punčke zelo krute med sabo, ravno tako se izločajo in kakšne sploh ne sprejmejo medse, so pa za otroke v teh letih to kar težke preizkušnje.

[Nataša]

Nensi,
tvoja zgodba je prav grozljiva in verjemi, da sočustvujem s teboj in tvojima otrokoma.

Res je nasilja veliko v šoli, jaz sem bila tudi zgrožena, ko sem videla kako so učitelji nemočni v nekaterih situacijah.

Ravno v hčerinem razredu, ko je učiteljica malo okrcala nekega fantka. Pa nič hujšega ni bilo. Starši so pa prihiteli in napravili vik in krik, saj njihov fant je dober, pa čeravno vsepovprek pretepa sošolce.

Hja, le kam gre ta svet?

[Andres]

Brez dvoma so problematični otroci v vseh šolah, razlikujejo se le generacije menim.  Konkretno pri moji hčerki že od prvega razreda vsi medsebojno sodelujejo. Nekoliko slabše, a nič preveč slabo je pri sinu v razredu. Toda Nataša. V šoli imate tudi vodstvo in nenazadnje Svet staršev, ki bi moral  nadzirati organiziranost šole kot take. Je pa res, da nekateri starši nočejo priznati krivice svojih otrok in tako letajo v šolo v bran svojim otrokom kadar je treba in kadar ne.
Toda kot vem, tudi starši navadno nazadnje stopijo do vodstva šole, medtem, ko Svet staršev se pogosto na sestankih ukvarja z manj pomembnimi stvarim kot je to vzdušje otrok v šoli.

Andres

[bilka]

joj groza. res spčustvujem z vsemi starši. to, kar se dogaja danes po šolah je res .... ni beseda za to.
Nataša, mislim, da so hoteli hčerko poslat k psihologu samo zaradi kakega suportivnega pogovora in ne ker bi bilo z  njo kaj narobe. zna se pa zgodit, da bo hčerka to res narobe razumela in bo še huje. najboljše bi bilo ta problem odpret na kakem roditeljskem sestanku ali pa kaj.
jaz sem tudi pomislila, da bi gčerko prepisala v kako paralelko. pa vodstvo šole naj uredi to nekako. če jim boš zagrozila s kakim preverjeno, bo se mogoče stvar pa kam premaknila...
ker oni delajo "vse za dobro otroka", sploh ko zua zgodbo zvejo mediji. žalsotno a resnično.
majo pa danes tudi take zakone, da so nasilni otroci v šoli zaščiteni dosti bolj kot njihove žrtve. kam gre ta svet.

[nensi]

Mene pa pri vsej stvari najbolj moti dejstvo, da je ne samo šolstvo, cela družba prišla v fazo, kjer se moramo tisti, ki ne povzročamo težav, zaradi lastne ali otrokove varnosti, lažjega funkcioniranja, umikati (prepis v paralelko, prepis na drugo šolo...) v prid tistim, ki težave povzročajo, saj se nihče več nima ne poguma, ne volje, ne časa, ne energije... ubadati z njimi.

Jaz otroke učim, da se je s težavami najbolje spopasti takoj, preden postanejo še večje, ob takem načinu funkcioniranja vseh institucij pa je to zelo težko ali pa definitivno za njih težja pot.

[Tea]

Včasih je dobro, da pogledamo rojstno karto otroka in vidimo, če so težave prehodnega značaja oz. kje je srž vse situacije /problema/. Mame se lahko tako lahko z notranjim svetom otroka pobližje spoznamo in potem tudi vemo kako in na kakšen način bomo najbolj ustrezno za otroka poiskali strokovno pomoč, če je treba.

[apemaya]

Jaz imam sedaj izvensolsko dejavnost na solah, pa se itak samo z disciplino ubadam. Vcasih mi je se tistih 60 minut tezko, saj otroci na momente cisto podivjajo- ce se jim kaj ne da delat, tezijo drugii, jim vzemajo puscice, odnesejo torbo...

Pa potem slisim starse, ki recejo, no sedaj te peljem pa se na plavanje, jutri te bo oci peljal tja... in se sprasujem: ali starsi vpisujejo svoje otroke na toliko interesnih dejavnosti, samo da se jim ni treba ubadat z otroki, jih ni potrebno vzgajat... Vecina otrok je super in se jih da ukrotit, je pa nekaj takih, ki se morajo samo dokazovat.

Ko sem jaz pred 20 leti zacela hodit v solo, se ne spomnim, da bi bili taki. Mogoce smo pa bili, pa se ne spomnim. ???

[Tejka]

Nataša vse kaže, da imata najina otroka zelo podobne težave. Pri nas je moj starejši dečko nežen, občutljivček, krivico močno čuti,... To pa kot si že sama ugotovila v današnjem grdem svetu ljudje jemljejo kot napake, namesto da bi bile vrline. V začetku tvojega posta ga prav prepoznam, jok, nočem v šolo,...
Naj opišem prejšnja šolska leta...:
Pretepanje med vsakim odmorom, pri kosilu, telovadbi, po pouku,... Razredničarka (ki se je prvi 2 leti sicer tudila) je odgovarjala z: ni me bilo zraven, torej ne morem razsojati in kaznovati. Otrok je neprestano zboleval (zaradi stresa mu je padla odpornost), šolski "uspeh" je bil katastrofalen, svetovali so ponavljanje razreda,...
Tar_mar mi je svetoval naj zamenja razred. Sicer ne bom trdila, da je letos popolno, pa vseeno v primerjavi s prejšnjimi leti je super. V šolo gre dokaj rad, ima prijatelja, šolsko delo mu ni več v tako breme...
Glede na to, da je "šele" v 2. razredu (moj je letos v 5.) bi ti svetovala da bodi ostra (jaz nisem bila dovolj), postavi se zanjo, če je treba kar dvigni glas, saj je žal dostikrat tako, da se zlepa pri šolnikih ne doseže kaj dosti. Nikakor je ne vozi k psihologu, res bo več škode kot koristi. Žal je tako, da so (no ne ravno vsi) otroci že v prvih razredih OŠ (nekateri že celo v vrtcu, kot vidim pri mlajšemu) krepko pokvarjeni, zviti in kruti vsaj kolikor sem jih uspela opazovat.
Ko bom imela malenkost več časa napišem še kaj na to temo, saj imam žal kar precej izkušenj. Do takrat pa ti priporočam, da na internetu malo pobrskaš po člankih o indigo, kristalnih in mavričnih otrocih. Mogoče pa svojo deklico najdeš med njimi
lp
T.

[tia]

No, da še jaz nekaj napišem na to temo, saj smo imeli zelo podobne težave z mojim bratcem, no zdaj ej že v 6 razredu.Največji problem ej, da imajo prva tri leta otroci samo eno učiteljico in če je učiteljica katastrofa, potem tudi od otroka ne moreš pričakovati nebes. V drugem razredu je namumrlasestrica, kar je našega malega zelo potrlo in ker je že  drugače tudi bil nižje rasti tak suhcen, je bil dnevno na sporedu za zmerjanje, pretepanje, izsiljevanje itd....v šoli komaj zvozil, ni hotel v šolo, odpor totalen, skratka kriza na celi črti....To se je vleklo kar do šestega razreda, zdaj ap popoln preobrat že s prvim dnem...rad gre v šolo, malo se je "potegnil v višino", nekak se uči to presneto poštevanko za nazaj, pa ima ga več učiteljev, tako da se najde nekaj tudi zanj, skratka sprememba in vedno bolj ugotavlajm zakaj, namreč puberteta ga je začela metat sto na uro, tak ad so zdaj drugi problemi....kupte mi nove čevlje, tako torbo, svetlo moder pulover, lišpa se v kopalnici kot da bi šel ne vem kam,,,,s tem se hotela povedati, da je potreben čas, zagotovo bodo vsi vaši otroci nekoč našli pravo pot, neka svoja zanimanja, na katerih bodo blesteli in jih bosprejela tudi okolica, je pa res, da se odnos otrok drug do drugega zelo spreminja in da je vedno več izsiljevanja itd...

[Iza]

Jaz se strinjam z zgoraj opisanimi mnenji glede slovenskega šolstva.
Dejstvo je, da večina, poudarjam večina in ne vsi, učiteljiv osnovnih šolah učijo, ker imajo izbrabo za to in ne iz ljubezni do otrok in do poklica. Dejstvo je tudi, da je učiteljski poklic zelo razvrednoten in da učitelji to čutijo. Dejstvo je tudi, da so danes otroci drugačni, kot smo bili mi pred 20imi, 30imi, 40imi leti - so indigo, kristalni,..., kar zahteva popolnoma drugačen pristop, kar pa pomeni dodatno izobraževanje in delo s srcem, dušo,.... In tu se ne da goljufati in glumiti. In to me pri šolnikih najbolj moti. Osladnost, da gre na bruhanje. Starši smo kar se vzgoje tiče na zelo podobnem. Stare, priučene vzgojne metode ne primejo več, novih nismo vešči. Potem pa imamo, kar vidimo  .
In na koncu smo krivi starši. In nas pošiljajo k pishologom, na družinske psihoterapije v ustanove, ki poberejo veliko denarja, pravega učinka ni, razultat pa ponavadno tak, da rečejo, da v šoli pa res ne ravnajo prav.
V naši družini smo imeli hudo, lahko rečem prav travmatično izkušnjo, letos spomladi. Če bi poslušala svojega "angela varuha" bi že takoj na začetku vsemu naredila konec, tako pa sem vztrajala, poslušala šolsko svetovalno službo, ki je KAO hotela pomagati, v bistvu pa niso imeli blage veze, niti proste kmečke pameti.
Cele zgodbe ne bom opisovala, ker bi  porabila ves dan in podobnih na forumih na netu najdeš kolikor hočeš. Na parih koncih sem dobila nasvet naj se obrnem na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani pa sem rekla: Zakaj pa ne? Pa poglejmo, kaj nam država poleg "dobre" šole še nudi. No, presenečenje je bilo PRESENEČENJE. Ko sva s sinom odhaja s prvega obiska, sem se razjokala, po mojem od šoka, tako prijazni, razumevajoči in strokovni so bili. Psihologinja Leonida Rotvejn Pajič se je tako posvetila sinu, kot to lahko vidimo samo pri starših. Končno še nekdo, ki ga je resnično poslušal in čutil njegovo stisko. Poleg tega sva začela z BrainGym terapijo (več ne linku: http://avevita.si/index.php?option=com_content&task=view&id=39&Itemid=39), zamenjala šolo in zadeve so se kar naekrat uredile. In ugotovila sem, da obstajajo tudi Šole z velikim Š. Da nismo vsega krivi starši. Da je tudi šola vzgojna ustanova, samo delati je treba na tem. Saj otroci so se vedno cufali, suvali, žalili in se vedno tudi bodo, samo vsaka stvar ima svojo mejo in s pravim pristopom s strani šole se da veliko narediti. In, Nataša, ne nasedaj na besede razredničarke, da se trudi in da je naredila vse kar je v njeni moči. No, mogoče to zadnje res drži, mogoče le ona ne zna  .
Toplo ti priporočam tudi Tein nasvet - s pomočjo astrologije boš lahko veliko bolj učinkovita in boš bika lahko zagrabila za roge kot je treba.
Če bosta s hčerkico šli k psihologu, ne naredit tega s slovenskim vzorcem, da je z njo nekaj narobe in da ni "noramlna". Vsak bi kdaj pa kdaj moral k psihologu  , noben ni popoln. Pa kaj če je 90% otrok in njihovih staršev, ki bi ga potrebovali bolj kot tvoja hčerkica - to naj ne bo izgovor. Mogoče pa kak nedolžen pogovor obrne situacijo na glavo  .
Vso srečo vama želim in naj vama angelčki "držijo štango".

Lep dan!

Iza

[Natasa]

Vsem skupaj se prav lepo zahvaljujem za nasvete in besedno pomoč. To res pomaga. Človeka utrdi v svojem prepričanju, mu da moč za naprej in navsezadnje ve, da ni sam. Hvala.

 Nekaj časa je minilo, zato zdaj sporočam kako stvari potekajo.
Krepko sem zavihala rokave in šla v boj. Najprej sem govorila s starši in ugotovila, da na tej šoli nisem osamljen primer.
Hčerka je bila zaradi stresa in strahu v krču, pustila sem jo doma nekaj dni in se z njo veliko pogovarjala o tem problemu. Kolikor se je le dalo sem ji poskusila dati samozavesti in vedenja, da ni sama, da jo bom vedno zaščitila, naj se zgodi karkoli. Le naj se upre nasilnežem. Saj si zasluži, da se ima lepo v šoli, ravno tako kot vsi ostali.
Ves čas me je s strahom spraševala, kdaj bo morala iti k psihologinji, saj je slišala razredničarkine besede. Že takrat je mislila, da je z njo kaj narobe. In razločno sem ji razložila, da z njo ni nič narobe. Da bom šla k psihologinji sama in ji bom rekla, da psihološko pomoč potrebujejo tisti, ki nasilje ustvarjajo. To jo je malo pomirilo.
Z razredničarko sem se še enkrat pogovorila in, če bo potrebno se bom še večkrat.
Prava ironija pa je, da smo vsi starši pred približno mesecem dni dobili anketo, v kateri smo podajali svoje mnenje o nasilju v šoli in kaj predlagamo, da se ga izkorenini.
In na koncu uvidijo, da psihološko pomoč potrebuje otrok, ki je nenasilen. Kako nasprotujoče. In kot pravi Nensi, zakaj se morajo nenasilni vedno umikati?
Resnično ne gre drugače, kot da starši trdno stojimo ob svojih otrocih in jim dajemo maksimalno podporo.
Sem pa prebrala o indigo in kristalnih otrocih. Ja, moja mlajša v vseh pogledih ustreza kristalnim. Prav v vseh. Starejša pa se bolj nagiba k indigo. Zanimivo branje.

Prav lepa hvala vsem za vse nasvete, mi je branje dalo dosti moči v korakanju naprej.

Tea, jaz se na astrološko karto prav nič ne razumem. A mi lahko daš kakšno roko v pomoč?
Ti bom zelo hvaležna.

Lp. Nataša