Izložba

[taja6]

Draga Nensi,

življenje res piše preizkušnje, kajne. Žal, kakor so že težke, jih moramo sprejet, pa nekako hodit po poti naprej. Dobro zate je, da si lahko doumela in razumela....pa za otroka tudi...da čutita, da se je mamica postavila na noge.

Sama sem tudi že razmišljala o smrti. Sprva mi je to bila res težka tema, kasneje pa sem se nekako potrudila in poskusila vsaj pri sebi smrt sprejeti kot del življenja. Vem, da bo še vedno bolečina ob slovesu. Ampak nekako...

Včasih opazujem starejše. Menim, da sprejetje tega dejstva pride tudi ko počasi izgubljaš življenjsko energijo. Pa ni nujno, da jo izgubi starejši, včasih jo tudi mlajši. Verjetno življenje to uravna, za vsakega, ko pride njegov čas.

Zanimivo je tudi včasih, če umre kdo mlajši, da je res živel intenzivno, aktivno... Kot da bi bilo namenjeno, da v tistem času stori kar največ...

Skratka, ni na nas, da izbiramo. Ali pač je? Če kdo ne zmore, nima več volje... Ne vem, na to skušam mislit realno, kot na življenjsko dejstvo.

Rena, bodi pozorna na števila; očitno se okoli tebe veliko dogaja...poglej tvojo uro oddaje posta 

[nensi]

Hvala Rena, lepo bodi. 

[Mačica]

Dragi vsi!

Knjiga  Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi  je v moje življenje prišla ob pravem času in zdaj jo ''dajem'' tudi vam.


 Z ljubeznijo, Mačica   

[taja6]

to knjigo imam na seznamu " in future to be read books ", mi bo prišla v naročje, ko jo bom najbolj potrebovala, kot si jo ti mačica 

[sanjalka]

živjo Sanjalka, tvoj dogovor sem pa izgleda kar spregledala

vprašanja življenja in smrti nas po mojem kar precej zaposlujejo, v različnih obdobjih življenja, vsaj mene so in vedno sem odkrila nek drugačen pogled nanje, odvisno tudi od ostalih dogodov v mojem življenju v tistem odbobju, se mi zdi

tvoje razmišljanje se mi zdi zanimivo, ker mi je blizu, predvsem iz osebne izkušnje, brala pa sem tudi nekaj zapisov, ki se s tematiko smrti in karme ubadajo na podoben način

po eni od teorij ki sem jih brala o karmi je rečeno, da smrt zelo mladih otrok lahko razlagamo tudi tako, da se se pač samo za neko kratko obdobje spet rodili, ker so v prejšnji inkarnaciji stvari pustili "nedokončane" in pridejo le toliko da jih dokončajo

mlade mamice/očki z majhnimi otroki

jaz sem zbolela za rakom ko je imela hči 2 leti in najprej me je zgrabila panika zakaj pa ravno jaz, zakaj pa ravno zdaj ko je ona še tako majhna...
pa sem se odločila da je z mano vse ok in da mi bo uspelo (za zdaj mi še uspeva in to me veseli)

ko je imela hči 4 leta, sin pa 8 mesecev je za rakom zbolel še mož, bilo je res hudo, on se je zaprl vase, nekih stvari ni in ni mogel predelati, sprejeti, jih oprostiti in spustiti, njemu žal ni uspelo

ko je zbolel si je pa zadal cilj, koliko časa mora zaradi otrok še vztrajati in preživeti in točno toliko tudi je, na koncu sem imela res občutek, kot da je "izpolnil" svoj plan, lažje mu je bilo oditi kot pa ostati
ko sem to nekako doumela in razumela je vse skupaj tudi meni postalo lažje, na stvari zdaj gledam drugače

veseli me, da si napisala svoj pogled, upam da ga bo še kdo, saj nas taka razmišljanja in izmenjava izkušenj bogatijo, v trenutku ko je najhuje pa so nam lahko tudi v oporo

lepo bodi in oglasi se še kaj 

Tvoja zgodba se me je dotaknila in občudujem tvojo moč in voljo,ki jo imaš.
Vprašanje smrti sem se vedno bala in izogibala,vsaka smrt bližnjega se me je zelo dotaknila in me pretresla do vseh mojih globin,strah pred smrtjo je bil res velik,zato se teh tem nisem upala včasih niti dotakniti,niti razmišljati,dokler se nisem srečala s smrtjo žene mojega dobrega prijatelja,mlade mamice dveh majhnih otrok-3 leta in 6 let
Prvič v življenju se te smrti nisem ustrašila,sprejela sem jo,prvič sem začutila,da je to del življenjskega ciklusa,del vsakega izmed nas,da nas tega ni treba biti strah,da je to samo pretvorba energije v drugo stanje,v drugo dimenzijo. Presenečena sem bila sama nad sabo,zakaj tak preklop v mojem razmišljanju. Ne vem,še danes si ne znam odgovoriti,sem pa vesela in hvaležna,da sedaj na to gledam drugače,z druge perspektive.
Ta prijatelj je sedaj moj življenjski sopotnik in skupaj sva se veliko poglabljala v vprašanja smrti,odhoda in večnega vprašanja zakaj ???
In takrat mi je prišla v roke knjiga,dobesedno prišla,nisem je iskala,prinesel mi jo je sodelavec kar tako. Knjiga ima naslov Potovanja duš in seveda sem si potem šla v knjižnico iskati tudi nadaljevanje, knjigo Usoda duš. Dobila sem nov vpogled,ki me je osvobodil strahotnega strahu smrti in izogibanju vprašanju odhoda s tega sveta.
Danes vem,da se dejansko vsak človek sam odloči kdaj bo zapustil ta svet in verjamem,da ena pot je ta,da ga zapustiš takrat,ko zaključiš svoj cikel na tej zemlji,ko izpolniš svoje poslanstvo in druga pot je ta,da se odločiš za odhod,ko obupaš,ko ne zmoreš več,ko ne vidiš več smisla,samo v tem primeru moraš ponoviti vajo v novem naslednjem življenju.

Hvala Nensi,ker si delila svojo zgodbo z nami 

Želim ti,da živiš svoje življenje še naprej s takšno pozitivno naravnanostjo 
  objemček tudi tvojima otrokoma.

[sanjalka]

Dragi vsi!

Knjiga  Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi  je v moje življenje prišla ob pravem času in zdaj jo ''dajem'' tudi vam.


 Z ljubeznijo, Mačica   

Toplo priporočam knjigi Potovanje duš in Usoda duš

[nensi]

Hvala Sanjalka za tvoje besede.
Ravno zdaj berem Potovanje duš.
Ni naključij v življenju 

[sanjalka]

Res ni naključij v življenuju
Tako kot je že Tea nekje zapisala,tudi mi na tem forumu smo skupaj z nekim namenom,čeprav se osebno ne poznamo

Uživaj življenje  Nensi
Ko prebereš Potovanje duš,se pa kaj oglasi in poročaj,bomo skupaj malo prekomentirali

[nensi]

Hvaležnost

premalokrat se zavestno ustavimo in se zahvalimo za vse kar imamo, kar nas obdaja, nam je dano v uživanje.
Osebe, stvari... jemljemo za same po sebi umevne, pa niso oz. ne bi smele biti.
Vsak dan je poseben, blagoslov, ki nam je dan, da ga maksimalno izkoristimo, je ena priložnost več, da se zahvalimo zanj.
Ko smo zavestno hvaležni, se naučimo zahvaljevati, se nam odpre nov svet. Prve zahvale so kot majcene snežne kepe, ko jih izrečemo se odkotalijo v svet, energije ki jih začenjamo občutiti, dogodki ki nam prihajajo naproti pa postajajo vedno večje kepe, ki rastejo z vsako zahvalo. Stvarstvo nas za hvaležnost bogato poplača.

Čeprav se nam zdi da gre vse narobe se potrudimo in poiščimo tisto eno samo samcato stvar, za katero pa vendar smo lahko hvaležni. Ravno takrat je to najpomembneje.

Četudi začnemo s tem, da se zahvalimo, ker dežuje že dva tedna, pa kaj zato, poskusimo poiskati sonce v sebi in se zahvalimo zanj, s tem ga bomo nahranili in postajalo bo vse močnejše, dokler se ne bo opogumilo in pokukalo ven, na plano, obsijalo nas in vse okrog nas.

Če ne bi deževalo, če bi vedno sijalo le sonce sploh ne bi poznali razlike in ne bi znali biti hvaležni, prikrajšani bi bili za čudovito izkušnjo in občutek otroškega veselja ob tistem prvem žarku, ki posveti po turobnem vremenu.

Ko se koncentriramo na slabe stvari spregledamo vse tiste lepe majcene radosti, ki nas obdajajo. Zavestno jih poiščimo in se začnimo zanje zahvaljevati. Deluje kot magnet.

Opazili bomo, da je vsak vdih čudežno darilo, vsak nasmeh poseben dar, ki nam ga nekdo podari iz srca.

Bolj ko bomo ljubili življenje, bolj bo le to ljubilo nas in nam hvaležnost vračalo.

In vedno nam bo sijalo sonce, tudi na deževen dan. 
 

[Gaia]

Draga Sanjalka in Nensi,

Knjigi Potovanje duš in Usoda duš sem prebrala že pred kakšnimi šestimi leti. Že kot otrok se spomnim, da sem velikokrat razmišljala o smrti in o tem, kako bom nekega dne umrla in se enostavno ne bom nikoli več zbudila in me je bilo tega občutka zelo stra. Vse dokler nisem prebrala omenjenih knjig, ki sta mi dali potrditev za tisto, kar sem intuitivno slutila, v reinkarnacijo.

Skozi življenje se nam večkrat pojavijo situacije, ko lahko zapustimo ta svet, t.i. vrata smrti, ki smo si jih sami določili. Če smo pripravljeni oditi, z vedenjem, da smo opravili tisto, zaradi česar smo prišli, pač odidemo. Drugače so pa tudi duše, ki probajo zaživeti v človeški obliki in jih čustva preveč preplavijo, zato se odločijo odditi in ponovno pridejo, ko so bolj pripravljene.

Hvala vama, da sta podelili vajino izkušnjo z nami.

  objem,
Goga

[nensi]

  Goga

[nensi]

Misli - realnost - prepričanja

Naše misli kreirajo našo realnost.
To se zgodi zato in tako, ker se misli "zbirajo" skupaj in začnejo tvoriti naša prepričanja in vzorce.

Zelo preprosto se to vidi in razume, ko pomislimo na vrv.
Vrv je spletena iz tisočerih drobnih vlaken. Vsako od teh posameznih vlaken samo po sebi ni dovolj močno, da bi zdržalo veliko težo ali pa bi se z njim uspešno privezali.

Pa vendar se z vrvjo uspešno privežemo.
Ko se vsa ta drobna vlakna združijo skupaj, jih spletemo v vrv, postanejo močna in mogočna.

Tako je tudi z našimi mislimi.
Posamezna misel sama po sebi ali pa če ni združena še z nekim s posebnim prepričanjem, ni tako zelo močna.

Ko pa začnemo misli zbirati in plesti, ko jih zavestno in koncentrirano usmerjamo v točno določen cilj, pa jih "pletemo" skupaj in postajajo mogočna prepričanja. 

Tako kot skrbno izbiramo volno, blago, materiale in barve iz katerih pletemo svoja oblačila, bi morali še bolj skrbno izbirati svoje misli, ker iz njih pletemo svoja življenja, pa se tega premalo zavedamo.

Lep vikend  , nensi

[Gaia]

Hvala, Nensi za ta slikovit opis.

  Goga

[nensi]

Hvala, Nensi za ta slikovit opis.

  Goga

Prosim 

[nensi]

February 4, 2009

Whale Medicine
Spirit Of The Sea
 
Native Americans teach us that the Great Spirit speaks to us through our animal brethren. The whale is one animal that we can learn from. Whales have existed for over 50 million years and are considered to be record-keepers who possess knowledge of the past.

It is through the vibrations of their unique sound that they release this ancient wisdom to us. At the same time, their sound carries across such great distances that whales can enter the realm of the future where they can acquire knowledge of what is to come. Every whale sings a song, and they never repeat the same pattern when they sing their song. Since whales must be conscious at all times in order to breathe, they cannot afford to fall into an unconscious state for too long. Never completely asleep, their brain has constant access to the collective unconscious where all answers lie. Whales float peacefully, secure in the ocean environment that supports and sustains them.

You can learn from the wisdom of whales by remembering to express what’s uniquely yours. Each of us has a unique "song" or gift to offer the world. Your song is meant to be sung by you and heard by others. No one else can sing this song but you, and your song is medicine for the healing of the planet. Like whales, you can choose to access information about the future when you go into a meditative state. Whales teach us to look at where we came from and where we are headed. Knowing that our past helps shape our future, we can remember to make positive choices regarding our lives, the environment, and our world. Like whales, we can remember to stay awake and actively engaged in a universe that supports and sustains us. When we express ourselves and share our unique gifts, we add our wisdom and vibration to the planet.