Biti popoln - perfekcionizem - iluzija?
Eden naših ciljev v življenju vsekakor NI biti popoln, to prevečkrat pozabimo in si tako sami po nepotrebnem otežujemo življenje.
Ko delamo napake, se počutimo neuspešni ali si očitamo, da nismo dovolj uspešni.
Če pa sprejmemo misel, da smo v tem življenju zato, da se s poskušanjem in preiskušanjem naučimo nekaj novega in skozi to rastemo in se bogatimo, potem je nepopolnost predpogoj, da smo pri našem učenju lahko uspešni.
Življenje postane veliko bolj lahkotno, zanimivo in igrivo v trenutku, ko se poslovimo od želje po popolnosti.
To seveda po drugi strani ne pomeni, da se nehamo truditi po najboljših močeh doseči tisto kar si želimo ali je naš cilj.
Preprosto sprejmemo, da v življenju popolnosti, ki bi trajala in trajala, ni.
Vsa živa bitja, narava so v nenehnem gibanju, spreminjanju, rasti, razvoju.
Naše življenje, telo, narava se spreminjajo prav v vsakem trenutku - nič ne ostaja isto - popolno. Celo ko beremo to kar zdaj pišem, nam rastejo lasje, nohti, celice našega telesa se obnavljajo, odmirajo, nastajajo nove, rastemo, se spreminjamo.
Popolnost se lahko zgodi le v trenutku in ko opazovani trenutek mine, tudi popolnost ni več ista, lahko je celo boljša od popolnosti predhodnega trenutka, ker ni stalnica mine, odpre vrata naslednjemu trenutku, naslednji spremembi, popolnosti, ki prihaja, če ji bomo le pustili.
Zakaj bi se oklepali trenutka in s tem zapirali vrata naslednjemu, še veliko boljšemu, če bomo le hoteli in ga dopustili.
Popolnost je le iluzija trenutka, ko jo hočemo na vsak način ujeti in zadržati se s tem odpovemo spremembam in sami sebi po nepotrebnem ustvarjamo frustracije in občutek nemoči, neuspešnosti.
Čeprav se tega mogoče celo zavedamo, se kar nekako oklepamo navade, potrebe biti popoln vedno in povsod.
Če se zavemo, da sami sebe ocenjujemo veliko strožje, kot nas vidijo drugi, ki se sploh ne obremenjujemo s tem ali smo popolni ali ne, kot to delamo sami zase, smo storili že veliko na poti osvobajanja od porebe, biti popoln.
Potreba po popolnosti je lahko le ideal, zahteva, želja, vzorec, ki smo ga v otroštvu dobili od pre-zahtevnih staršev. Zakaj bi se oklepali želja nekoga drugega?
Lotimo se življenja manj resnobno, pa vendar resno in odgovorno, sprejmimo naše življenje kot peskovnik, ki nam je bil ljubeče dan na razpolago, da se v njem igramo, gradimo in podramo gradove, ki jih kreiramo zase.
Ko sprejmemo in objamemo našo nepopolnost, objamemo sebe in svoje življenje in vse postane veliko lažje.
Objem
