Sla sem v gledalisce/ na stadion nekaj gledat. Ko me na poti ustavi nekdo in mi rece, da sem jaz odgovorna za to, da pridejo punce, ki bi morale nastopit / gledat tekmo-predstavo, v gledalisce, ker naj bi se jaz znala sporazumevat v tem jeziku ???. Meni ni bilo nic jasno in ko pridem do okenca s kartami v rokah, oni tip nekaj tezi, da to ni zakonito, bla, bla, bla...jaz pa sem mu rekla, da je cisto zakonito, ker imamo karte in da je razlika samo ta, da imam jaz vse kart v rokah, sicer pa bi morali pregledat posamezno.
Seveda te čakajo spremembe in ne samo to. Te se že nekaj časa dogajajo in se še bodo. Celo življenje se, le da se jih enkrat zavedaš manj, drugič bolj, odvisno pač od tega, kako se z njimi ali zaradi njih spreminjaš ti in tvoje vsakdanje življenje .
Če prebereš svoj zgornji uvod natančneje, si že sama vse povedala. Življenje je kot (gledališka) predstava, scenarij (sanje) zanjo pa pišeš sama. Včasih se ti zdi, da se to dogaja v obrnjenem vrstnem redu, včasih si samo gledalec in opazovalec, enkrat imaš glavno, drugič stransko vlogo, vendar so vse predstave, vsi sodelujoči in nastopajoči vsak zase le del tvoje osebnosti, potreb, želja, navad, razvad....
Kot že sama veš, sprememb se na neki način bojiš, se jim po svoje že dolgo zavestno izogibaš ali se zanje premalo trudiš, samo sebe zavajaš in se ponavljaš, vendar se zavedaš, da so te nujne in da boš morala prej ko slej, hote ali nehote, spremenit tok svojega življenja, in se čemu odrečt, da boš lahko po drugi strani kaj pridobila. Samomor ni nič drugega, kot temu podobno simbolično opozorilo, da dokler izgubljaš moči z nepravimi stvarmi, situacijami, ljudmi... in se premalo ukvarjaš s tistimi, ki bi dejansko vodile v spremembe, bo ostalo samo pri pobožnih željah.
Če se ustaviva še na koncu sanj - moški se je spuščal lepo počasi, Leonardo pa se je kar naenkrat vrgel dol. Spodaj naj bi bila steklena volna, ki bi ublazila padec. Kakorkoli obrneš, usoda je v tvojih rokah. Možnost izbire imaš, način pa boš izbrala sama.
