trenutno se mi po mislih podi naslednja zadeva:
zakaj bi ga čakala, zakaj bi sama sebe najprej prečistila in nato se pripravila na njega? če je on pravi... ali ni tako, da nam je vedno poslan nekdo, ob katerem naj bi se počutili super? ja, je res, da sem z njim preživela nekaj izjemno čudovitih trenutkov, toda ali resnično odtehtajo tiste slabe? če je on pravi, bi moral intuitivno vedeti, kaj potrebujem, da mora biti ob meni, ko mi je bilo najtežje, tako pa se mi je izneveril takrat, ko sem bila najbolj na tleh in sem potrebovala samo njegov objem, on mi pa tega ni hotel nuditi.
zaslužim si več, ne zaslužim si tega, da svojo ljubezen podarim nekomu, ki tega ni znal ceniti. vprašanje, če bi sploh kdaj znal. ne zamerim mu nič, še vedno mu privoščim vse najlepše in najboljše. v mojem srcu bo ostal zapisan z zlatimi črkami, toda skupne poti ne vidim več. vem, da si zaslužim več, vem, da me čaka nekaj še veliko lepšega in boljšega...