Danes je en tak čuden dan, no naj bo tudi tu je nekaj lepega.
Včeraj sem dopolnila, kar lepo št. let, nič za to.
Želela sem si njegove objeme, poljube, vse kar je njegovega, a zaman, ni ga in tudi ne bo ga, nikoli ob meni, a čustva še vedno gorijo. Danes malo manj, včeraj je bilo več tega, do solz so me spomini obdali, kaj pa vem.
res je bilo lepo, a sedaj bi rabila nov začetek, ne vem če bi na starem nadaljevala, nič več samo pisana beseda, telefon. Če ni v živo ne, tega ne, se ne da, ni možnosti, zakaj je tako moralo biti, on pravi, takoj ji bilo videno, a nisva si hotela priznati, zakaj, ker je bilo obema lepo, enktatno in neponovljivo- tako imenujem najino ljubezen.
A se je usoda poigrala s nama, kar ti ni namenjeno ni tvoje, če je od druge, še toliko slabje.
Kaj pa vem, moralo je že tako biti.
Vseeno bi rada vedela kaj še čuti, kaj razmišlja, a mu je še kaj do mene, tudi če je prebolel kakor je izjavil.
Mogoče pa pozabim, ne vem, po eni strai si želim, po drugi pa hrepenim po njemu. Ne vem, pustimo času čas!
