Lord, tebe sem pa vedno še posebno vesela, ko se oglasiš.
Me veseli, da si načel to temo, kajti o odvisnosti od odnosov, se pri nas zelo malo govori. Veliko govorimo o odvisnostih od psihofizičnih zasvojenostih /tobak, droga, alkohol/ in vemo, da smo Slovenci že genetsko nekoliko bolj podvrženi prav tem.
O odvisnosti od drugih drog pa je besede le malo, čeprav Dr. Sanja Rozman aktivno deluje na tem področju tudi s svojo skupino Sprememba v srcu.
Ukvarja se z odvisnostjo od odnosov, hazarda, interneta, hrane, seksa itd......
Danes vemo, da je vsaka odvisnost, ki nastane pri nekom vpletena v širši kontekst in za sabo potegne krog soodvisnih od tega pojava.
Na zadnjem njenem predavanju sem poslušala zanimive stvari, bi pa tukaj izpostavila eno, ki mi je dala mislit, kljub temu, da se preko mojega poklica dnevno srečujem z takimi ali podobnimi stvarmi.
Kako se odvisnosti in soodvisnosti ustvarjajo v družini. V skupini nas je bilo preko 5o ljudi, ki nobeden od nas ni imel kakršnekoli vidne oblike zasvojenosti.
Ko smo na vprašanje, koliko staršev ali starih staršev od prisotnih je prekomerno uživalo alkohol, so na moje presenečenje roke švigale navzgor.
Kaj hočem povedati. Če smo kot otroci rasli v starševskem odnosu ali družinskem odnosu in bili na nek način soočeni z odvisnostjo enega od staršev in soodvisnostjo drugega od staršev od psihofizične droge, potem smo odivsni od odonosov in ponavadi se ob tem pojavi še neka oblika odvisnosti /gledanje tv, internet, čokolada, hrana, ekstremni šport, šport/
Tako, da slika je skoraj alarmantna, če se ljudje ne bodo začeli zavedati tega pojava.
Se pravi, bi bilo dobro prebrat nekaj literature iz tozadevnega področja, sicer pa se tudi iz horoskopa posameznika točno vidi, kako ta zadeva deluje in točno v kakšnem segmentu bo prihajala na plano, torej kakšnega partnerja bomo pritegovali v svoje življenje, da bomo lahko ozavestili princip.
Takoj, ko se odmaknemo od odvisniške teme, potem smo lahko popolne osebnosti sami zase. Od partnerja /ali zunanjih dejavnikov, okoliščin in ljudi, tudi stvari/ ne pričakujemo več, da nas bodo izpolnile, osrečile in dale tisto, po čemer hrepenimo.
Zelo lepo je to opisal Ruiz v svoji knjigi, ki sem ti jo omenila.
Srečala sta se dva, ki sta po razočaranjih izgubila vero v ljubezen. Hodila sta po svetu in vsakomur pripovedovala, da ljubezni ni. In ko sta se srečala, sta bila tako fascinirana v svojem ujemanju prepričanja, da ljubezni ni, da sta se začela družiti. In bolj, ko sta se družila, bolj sta ugotavljala, da se razumeta tudi na drugih področjih življenja ..... in tako sta se srečevala vedno pogosteje in začela sta hrepeneti drug po drugem in preživljanju časa vedno bolj v dvojini.
Ko je moški začutil ljubezen /čutila jo je tudi ona/, se je utrnila zvezda ljubezni z neba. Ujel jo je v roke in jo želel podariti njej. Presenečeno je obstala, vendar je tisti trenutek začutila, da je ne more sprejeti. Če bi jo sprejela, bi dovolila, da bi on svojo ljubezen in srečo dal v njene roke. Te odgovornosti pa ni želela sprejeti. Spustila je torej zvezdo in padla je na tla in se razbila.
To se nam dogaja v odvisniških odnosih. Ko želimo svojo ljubezen in svojo srečo dati nekomu ali jo pričakujemo od nekoga. Takrat zvezda ljubezni in sreče obvezno pristane na trdih tleh.
Nikogar izven nas ni, ki bi nas ljubil bolj, kot ljubimo sami sebe, nikogar ni, ki bi nam dal lahko srečo, ki jo damo sami sebi. Nič ni izven nas, kar bi nas lahko osrečilo.
Ko to spoznamo, lahko ljubimo in smo srečni v dvoje. Ko imata partnerja vsak svojo ljubezen, vsak svojo srečo, ko ne prelagata odgovornosti za dobro počutje, ljubezen in srečo na drugega.
Ko to ljubezen ustvarjata vsak zase v odnosu, se pomnoženo širi in živi v tem odnosu. Ko ima nekdo "slab" dan, ima še vedno drugi svojo zvedo in tisti slab "dan" naredi za oba manj slab. In ko začutimo partnerjevo zvezdo ljubezni in sreče, se tudi nam razjasni nebo
