S šefico sem se pogovorila o tematiki, v kateri z mami ne moreva prit skupaj.
Mami ne razume, da sva različni, da imava različne prioritete, različne želje, različne predstave ...
Določenega mojega dela ne sprejema. Jaz gledam na to kot razlike, ona kot na "čudnost".
Šefica me razume in ve, kako je in bila je v isti situaciji. Ista trenja med njo in njeno materjo.
Sem vedela, da se bom nekega dne z njo pogovorila o tem.
Ne dvomim o svojem "prav". Ker vem, da je to moj pravi "prav", ki gre skupaj z mano. Oblikuje Mene. Drugačna ne bi bila Jaz.
Mi je pa težko, da je nekdo zaradi tega žalosten, razočaran ... Saj ni zaradi mene, zaradi sebe je, ker ne sprejema, ampak vseeno me bremeni.
