Maja, sem prebrala tvoj zapis in se strinjam s teboj. Žal mi je, da se zgolj enkrat na leto nekdo spomni, da pa je nekoč živel nekdo, ki nam je bil blizu, pa se potem obišče grob in prižge svečko. Škoda, ker se daje toliko veljave enemu prazniku, čeprav po drugi strani pa je morda za marsikoga dobro, da obstaja ta praznik, saj se drugače nikoli ne bi kdo s kom videl, ker si enostavno ne bi vzel časa.
Družinska srečanja, kjer se takole obmetavaš in tekmuješ ... To tudi ni za mene, mi ne paše. Že tako ali tako sem po vseh straneh gledano jaz nekakšna črna ovca v družini, tako po očetovi strani, kot po materini. Seveda ne za vse, ampak je vzorec prisoten. In tudi meni je všeč, da sem taka, ker ne bi rada zapadla v te vzorce, rutine, ki jih nekdo izvaja. Jaz se večkrat na leto spomnim pokojnega starega ata in grem k njemu na grob prinesti svečko, še najbolj pa mi je vredno to, da se ga spominjam v srcu, vsak dan, ne samo enkrat na leto, ko se spodobi, da gremo prižgati tisto svečo na grob in počastimo spomin pokojnika, po drugi strani pa se nikoli ne spomnimo na njega ali pa ga (v najslabšem primeru) celo opravljamo in ga imamo po zobeh.
