Danes sem sanjala, da me je partner peljal nekam, ker mi je želel nekaj pokazati. Vozila sva se nekam v nek odročen kraj. Ceste do tja so bile ozke, na čase strme, malo asfaltirane, potem spet makadamske. Vozila sva se skozi neka manjša obcestna naselja, vasi.
Prišla sva na kraj, vedela sem, da mi mora pokazati nekaj, kar sestavlja lepa narava in je zanimivo arhitekturno.
Šlo je za neko zelo ogromno propadlo zgodovinsko, zelo staro zgradbo, lahko bi bila graščina ali nekaj podobnega. Do tja je bilo treba splezati po skalah, a ni šlo za naravno skalovje, temveč so bile skale naložene druga na drugo. Nekatere so bile naravne oblike, druge kot neki deli kipov. Spomnim se oblike človeške dlani, ena je bila v obliki obraza - vse so bile zelo velike, cca. kubični meter vsaka. Blizu je bila neka votlina, tudi skalnata, v njej pa je iz stropa nekaj viselo. Dojela sem, da to to korenine drevesa, ki naj bi rastlo nad površjem te jame. Čeprav smo plezali, smo bili v podzemlju? Korenine so prosto visele, bile so prepletene, nihale so v vetru, bile so roza in zelene barve. Skale, po katerih smo plezali, so šepetale, če si obnje prislonil uho. Spomnila sem se, da sem nekje slišala, naj bi te skale pripovedovale modrosti, odgovorile pa tudi na kakšno vprašanje, a je bilo zraven opozorilo, da se tega ne sme izkoriščati in spraševati preveč in prevečkrat. Izžarevale so posebno energijo, strahospoštovanje, zavedanje, da gre za nekaj globokega, višjega od nas. Vprašala sem glede neke svoje dileme in dobila odgovor.
Pridružilo se je še nekaj ljudi, ki so očitno tudi obiskali ta kraj.
Objekt na vrhu je bil ogromen. Stropi visoki okrog 10 m, razsežnosti objekta neverjetne. Bile so le gole stene, nekatere podrte, po tleh je bilo blatno, okrog so ležali deli podrte zgradbe. O nekdanji veličastnosti zgradbe so pričale zlate ograje, ki jih je bilo še videti ponekod in stenske ter stropne luči, ki so še ostale. Bile so zlate, steklene ... Ena stran je bila povsem porušena in od tam se je odpiral pogled na morje. Na njem so plavale ruševine, bilo je nemirno. Videti je bilo tramove, ostanke ladij, med njimi je bila celo letalonosilka. Ko smo zrli tja, se je morje razburkalo in hotelo na nas nametati tiste ruševine. Tekli smo, za malo sem se izognila smrti pod letalonosilko.
To smo vzeli kot opozorilo in se začeli umikati iz zgradbe. Zunaj se je temnilo, strah me je bilo, kako bom našla pot nazaj dol po skalah, nisem se hotela poškodovati. Spusta se sicer ne spomnim, pomagali smo si z nekimi vrvmi, umazala sem si roke ... Na dnu smo prišli do neke bogate zgradbe, ki je bila pa sodobna in še kako živa. Šlo je za nek ogromen hotel. Opremljen je bil zelo okusno, z bogatim lesenim pohištvom, mahagonijeve barve, dekoriran z zlatom. Prostori so bili ogromni. Tu so bile mize, za katerimi so jedli ljudje, televizorji, trgovinice, kavarnice ... Spet prostor velike razsežnosti. Ljudje so bili videti bogati, lepo oblečeni, različnih narodnosti. Malo me je bilo kar sram, ker mi nismo bili tako elegantni, ko smo se vrnili od tam.
Nato smo šli na neko kosilo. Zraven je bil tudi moj pokojni oče. Jedi so bile bogate in izbrane. Poleg mene je sedela moja mentorica, ki sem jo imela pri prvi diplomski nalogi in povedala mi je, da ona in še nekaj sodelavcev vodijo ta hotel. Imel naj bi preko 300 sob, za ceno sem jo želela vprašati, a nisem imela prilike. Naj se sploh ne bi prodajali, ker tako ali tako niso bili dosegljivi običajnemu človeku, ampak naj bi šla beseda od ust do ust in gostov je bilo vedno dovolj.
Tudi tu je bila zraven voda - izgledala je prostrana, kot morje, a smo govorili med sabo, da je izredno zanimivo, ker izgleda kot morje, a to ni. Voda je bila svetlo modra, bistra, na eni strani je bil jez iz svetlih skal, ob katerih so se penili valovi. Vse je bilo v nekem zalivu, skrito ...
Potem sem se zbudila.
