Tudi jaz sem hvaležna za tvoj intuitivni preblisk 
Ogromno veš, ogromno znaš, deklarativno in v teoriji ti je vse bolj ali manj jasno.
Kaj te ovira, da vsega kar veš in čutiš, da bi bilo dobro narediti ne narediš?
Zakaj je potrebno vedno do konca, do roba svojih moči sebe mrcvarit, a res ne gre prej, drugače?
Vse kar se je zgodilo v preteklosti, otroštvu, vmes … so le situacije, ki so ti dale izkušnje, te naredile tako kot si danes. Brez njih bi bila drugačna, manj čutna, sočutna, senzibilna.
Objemi jih, zahvali se jim, spusti jih.
Ne vlagaj več svoje aktivne energije v njih ker ni produktivno, se lahko tako le v neskončnost zapletaš.
Saj veš, gordijski vozel lahko razpletaš in razpletaš in se zapletaš in okrog sebe opletaš, izumljaš nove in nove načine, skušaš razumeti zakaj in kako … pa ne bo šlo.
Razrešiš ga tako, da ga presekaš, se obrneš in odkorakaš dalje po svoji poti.
Zato ne boš nič manj ti, vse kar te določa boš odnesla s seboj, le balasta se boš razbremenila in lažje zadihala.
Ne boš več skozi življenje sopihala. 
Ja, tale odebeljeni stavek je kar zame, največkrat sem rada hodila(hodim) po robu, tako ali drugače, hm ne vem, zna biti mamljivo, zanimivo, pestro, adrenalin takrat kroži na polno in poživlja...
Otroštvo sem pustila že zdavnaj za sabo, ga objela in ga sprejemam prav takšnega kot je bil, saj vem,da sem danes to kar sem, ravno zaradi vseh teh izkušenj. Prav tako svoja starša, ju ljubim iz srca, v meni ni preprek glede odpuščanja drugim za nazaj...
Moram pa tako kot si rekla prerezati gordijski vozel in odpustiti še sebi, ta bo najtežja, saj sem v svoje odločitve povlekla tudi druge..
Kljub vsemu
ponosna nase, in to zelo, saj sem danes vesolje naprej, pred tistim kar sem doživljala še par let nazaj
To je pa ta plutonska transformacija, hodim po robu, pa malo na eni strani in malo na drugi, pa malo v močvirju, ampak vedno se feniks dvigne v višave
Hvala Nensika, da deliš z nami
