Se zaserjejo ker preveč govorijo, ampak je zelo pomembno kaj govorijo. In sploh se mi zdi najbolj mimo, da so ženske napadalne, da one začnejo z osvajanjem (pa ne na tist nežen ženski način, z učkami, nasmehom, ampak prav z izdelanim pristopom in skorajda nočejo spustiti tipa iz svoje mreže). Včasih se mi zdi, da tipom to kar paše, čeravno po večini jih to odbija. Tudi ne razumem, kako gre vsa ta zadeva z zaljubljenostjo. Se res lahko tolikokrat zaljubiš in sploh tako hitro? Sem že večkrat razmišljala kako je ljubezen lahko zmanipulirati. Takoj ko se dva ujameta v pogovoru, se imata fajn (kar je zame čisto prijateljski odnos), lahko eden naredi naslednji korak z nekimi komplimenti, dotiki in drugi pač sodeluje. Pa je to potem resnično? Ne vrjamem, da je tolikokrat prisotno tisto nekaj več, nek filing, energija, ne vem sploh kaj točno. In če smo blizu tej reči, radi sprejmemo igro. Mogoče sem samo jaz malo hladnejša v čustvovanju, ampak da rečem, da sem zaljubljena, kaj šele potem da ga ljubim, pa traja. Se na splošno zelo dobro razumem z nasprotnim spolom in včasih mi to predstavlja problem, namreč dobim občutek da moški, takoj ko se lahko razvije dobra debata z žensko, hočejo pa še nekaj več (pa ne nujno seks, dejansko lahko želijo neko zvezo). Ne vem, meni so res fajn pogovori, ampak če ne čutim še nečesa, potem se ne morem iti zveze, pa čeprav bi se imela čisto fino v njej in bi se z moškim dobro razumela. Sem tudi jaz imela neko fazo pejmo se samo neke telesne zveze, ampak me je hitro minilo, ker nisem nič od tega dobila in mi je kar nepredstavljivo, kako eni ljudje to vlečejo po par let...
