hmmm, zanimive sanje danes...z neko skupino ljudi (nekj med njimi sem jih poznala) smo hodili po okoliških hribih nad vasjo, kjer sem doma. pravzaprav je to bil hrib, kjer sestra že ima svojo hišo, košček zemlje pod hišo pa pripada meni. ampak hiše ni bilo. bil je prazen hrib, pobeljen s snegom. Gledali smo v ta sneg in zaslišal se je glas delfinov... zvok je sprožil plaz, ki pa nam ni bil nevaren. ampak vseeno smo se umaknili v zavetje bližnjih dreves... pogledala sem proti dolini, kjer ni bilo moje vasi, ampak je bilo tam morje. z razjasnjenim obrazom sem si rekla: še malo, pa bomo prispeli. morje ni več daleč. ampak vseeno je bila pred nami dolga pot. naročila sem avtobus, da bi nas hitreje popeljal proti morju. avtobus je bil zelo zelo star.
potem smo prispeli do morja. tam naj bi jaz imela bazen s svojimi delfiini. začudila sem se, zakaj imam delfine v ujetništvu, ko sem pa proti kakršnem koli ujetništvu. in naenkrat je moj bazen dobil prost izhod na morje... potem sem skočila v vodo in videla sem se skozi oči ljudi, ki so opazovali mojo igro z delfini: ko sem bila jaz pod vodo, so bili delfini z menoj pod vodo.... ko sem jaz prišla po zrak, so delfini z menoj zaplavali na površje.
potem se ne spomnim več natančno kaj se je dogajalo. bežno se spomnim, da sem bila pod vodo, kjer sem našla nek izhod, ki je bil zaprt z zarjavelimi vijaki. s težavo sem ga odprla in zaplavala po nekem tunelu, kjer sem spet prišla do nekega napol zaprtega izhoda nad vodo. ko sem odprla pokrov, so bili tam ljudje, ki so me začudeno gledali, kaj počnem. no, sem ugotovila, da ni bilo nič posebnega in zaprla izhod in zaplavala nazaj...
