Ja, mislim, da nekje februarja. Takrat sem se zavedla, da za nekatere stvari v življenju potrebuješ potrpljenje, potrpljenje in potrpljenje. Nič se ne da na silo. Vzela sem se v roke, ker po starem nisem več videla napredka. Od takrat naprej se zavedam svojega smisla in obstoja. Ampak zato mi je nekdo moral odpreti oči. Vse, kar se je dogajalo potem in zdaj, potrjuje, da delam prav. Biti zvest sebi...in ne kloniti, ko pridejo trenutki, ki te preizkušajo. Filozofiram...bom nehala.