Jaz sem ugotovila, da pritoževanje čez mojo službo škodi zgolj in samo meni.
Ko sem poslušala, kako kolegica, ki dela hišo, nima službe, kako je njen fant dal odpoved, kako nekatere izkoriščajo do amena, kako naj bi tašči v javni upravi znižali plačo, kakšen letni razgovor je imela prijateljica v službi, itd, sem si dejala, jaz se čez svojo službo ne bom več pritoževala... Imam dokaj dobro plačo, redno nam izplačuje, grem tudi na kosila, ki jih časti služba, vikende sem doma, s sodelavci se dobro zastopim (ok, razen sodelavke), imam za preživetje, čeprav imam res veliko dela, je tudi to včasih dobro, ker ti vsaj hitro mine, pomeni pa tudi, da podjetje dobro posluje. Ko sem to pri sebi sprejela, se je čez noč stanje izboljšalo. Najprej sem zvedela, da bom imela tudi variabilen del v službi, glede na količino avtov, ki jo obdelam, potem sem pa še za prejšnji mesec dobila nagrado, ker je šef mi povedal, da sem res pridna in delavna.
Na službeni zabavi 2 tedna nazaj, ko me je šef predstavil kot svojo desno roko, mi je bilo sprva malce nelagodno. Ali je to dobro ali slabo... Ko pa sem tudi s pomočjo drugih dojela, da je to pohvala zame in za moje delo in ves vloženi trud, se mi je pa tudi to obrnilo okoli. Šef ima z menoj res dober odnos, grem lepo mirno do njega, se ne dere na mene, če kaj zašuštram, mi to lepo pove. Ko je treba ga kaj prosit, če gremo lahko vsi sodelavci skupaj na malico in pustimo pisarno prazno, mene pošljejo k njem, ker jaz najbolje skoz pridem

Jaz imam pa ob takih trenutkih v mislih zgolj besede naše članice, ženska energija še vedno več doseže kot moška...
Vse je samo v tem, kako dojemaš zadeve. Ja, je težko, ja, tudi mene potolče v tla, včasih celo do središča Zemlje, vendar pa ne smeš obupati. Vse je tako, kot mora biti, Če ne bi imeli izzivov v življenju, bi nam bilo pa dolgčas
