Sveta jeza (pridiga)
Vinko Möderndorfer, pisatelj, režiser:
> Moji lubi Slovenci!
>
> Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili
> v greznico nepoštenih iztrebkov in zakaj nam lasten drek leze
> v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost:
> Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali
> demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne
> prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti,
> zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.
>
> Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse,
> kar niso bili oni, cinično dvomili o vseh avtoritetah, lagali
> brez kazni, varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili
> po svoji volji in koži, bili proti vsem, ki niso z nami in bili
> proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi športa.
>
> Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se
> delali norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali
> so jo na besedo laži in manipulacije, jo nespoštljivo
> izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo poteptali, prodali,
> razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za
> njihove barabije.
>
> Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so
> prepričanje, naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot
> svoje gate in pri tem niso niti zardeli. Zlorabljali in
> zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni borbi za
> oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in
> človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.
>
> V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke
> bratovščine, ki je vse bolj prepričana, da je oblast boljša od
> ljubic, boljša od tihe onanije za straniščnimi vrati, kjer res
> ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih mest, usodo
> tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho,
> polno novcev, in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske
> kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili
> steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke,
> avtomobile in avtomobilčke, izkopali bazene in postavili
> plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim je bilo,
> in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi
> Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaše
> življenje.
>
> Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše
> obraze pada mehko zlato. Dvajset let so drekačili po vaših glavah
> s svojimi paranojami, strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo,
> superiornostjo, in to vse za to, da bi prikrili svoje goljufije,
> svoje male in velike lopovske afere, tiha kupovanja in
> podkupovanja, svoje okostnjake, skrite v omarah; vse so si
> prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti
> pošteni osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in
> obcestnih stranišč. Napisali so si svoje zakone, na tiste
> zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo, zamahnejo z
> roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so
> vse druge, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja,
> resnice ni, resnica se samo zdi, vse je lahko tako, kot hočeš,
> kot rečeš, kot obrneš, kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem
> mestu. Drug drugega držijo za vrat. Deželo jim je v dvajsetih
> letih uspelo narediti gluho in slepo za vse dobro, za vse
> kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici
> na nič ne spozna več; in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno,
> skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen,
> da mi lezeš v rit, sploh ni več pomembno, da dobro delaš. In
> gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat, s svojim delom, s
> svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu in
> nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno. Tistemu,
> ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima
> še več. To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji
> lubi Slovenci! Za nekatere je to vsa mladost, za nekatere
> polovica življenja, za nekatere najkreativnejša in najboljša
> leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč
> sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu,
> ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to.
> Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo.
>
> Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do
> bližnjega, na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!
>
> Vi pa vse to vidite in ste kar tiho?
>
> In kdor vidi in ne stori ničesar - je kriv!
>
> Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za
> upor? Kam je izginil ponos?
>
> Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš
> izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če lumparije lumpov ne bodo
> kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in
> kij v svoje roke.
>
> * Primož Trubar je svoje pridige velikokrat začenjal z
> nagovorom: >Moji lubi Slovenci<. Ena od najpomembnejših stvari v
> Trubarjevem življenju je bila ljubezen do slovenskega ljudstva.
> Verjel je, da ima to lubo ljudstvo dovolj moči in volje, sočutja
> do bližnjega, solidarnosti in tovarištva, da lahko premaga vse
> skušnjave in preživi vse viharje.
