Oprosti, ampak Kreator noče, da trpiš....zakaj malo več ne napišeš, saj si tako in tako anonimna. Več glav več ve...Mogoče pa le najdemo skupno rešitev. Poskusi 
Vem da je anonimno, a vseeno kaj da povem.
Prepovedana ljubezen, in po vrhu vsega neuslišana. Najprej je bilo malo romantike in lepih besed, potem je prekinil, ker to ni vodilo nikamor.
Vodilo pa ni ker je bila daljava med naju, povrhu vsega še ovire, najina ljubezen pa samo v sporočilih, telefonskih pogovorih intd. Od tega pa moški ne more živet.
Torej čuden splet okoliščin, sodelovanje, ljubljenje a na daljavo.
Edina povezava je bil net.
A sedaj je umik s njegove strani, pred mesecem sem mu poslala nekaj sp. da mu spet povem o čustvih, me je pa nadrl nazaj da je joj.
Torej, nič od niča. Povedala sem kar se je povedat dalo, no toliko lahko še pristavim, dodal je, da čustva niso pojenjala, le potlačil jih je, a vseeno noče več komunikacije to je to......saj mu ne oporekam, vsak ima pravico o svojem življenju odločat in to je tudi njegova!
Moja bolečina pa je z vsakim dnem večja, pa pojenja, pa je spet na istem, potem se spet poveča to je že nekaj mesecev. Pomoči ni in pika.
Hvala vseeno a žal, ni kaj, naj čas napravi, samo upam, ali naj me opusti iz primeža ali naj konča ta ljubezen, samo da se rešim, ker tako se več resnično ne da.
Totalno sem v razsulu na obdobja.
Hvala, da si opisala situacijo
. Čutim, da res boli
. Ampak tudi za to se najde rešitev. Si pomislila, da bi vsa čustva, občutenja, misli, jezo, razočaranja prenesla na papir. Vse, kar si želiš njemu napisati enostavno poskusi napisati v zvezek. Tu izli vso bolečino....izli ljubezen....izli solze....izli bes...izli grenčino, ki te ubija. Daj si duška. Začetek bo težave, potem bo pa kar steklo. Boš videla.
V srcu veš, da je konec med vama. Veš, da je verjetno tudi tako prav. Virtualna ljubezen ni tista prava, čutna, občutena s stikom dveh teles. Občutenje diha na obrazu. Gledanje v oči in videnje duše. Ko se po netu pogovarjaš, se dejansko pogovarjaš z podobo v glavi, ki jo nosiš o nekom. Takrat ne čutiš dotika roke. Ne vidiš solze v očesu in ne čutiš utripa srca in niti rdečice na licu.
Globoko v srcu pomisli, kaj zgubljaš vsak trenutek, ko se prepuščaš bolečini. Pomisli raje na tvojo edinstvenost, enkratnost. Pomisli in si zamisli tvoj vesel obraz, ki drugemu daje upanje v življenje. Tvoj nasmeh, ki drugim odriva bolečino. Pomisli na to.
Saj ti lahko pišem še pa še....ampak odločitev je na tebi. Lahko ostaneš v temi, ali pa se dvigneš v svetlobo, kjer je tvoje mesto. Razmisli..
Vse dobro ti želim
