Zanimivo iz 24ur:
Ako bi se primerilo, da bi koga od vas preganjala moja stara mati, bi se režal do solz, niti najmanj pa mi ne bi bilo do smeha, če bi letala okoli mene, uh... Sploh, če bi se mi prikazovala ob intimnih trenutkih s punco, v kopalnici in podobnih neprimernih mestih, saj bi še pomislil, da je oživela.
S tehniko ni nič narobe, z duhovi še manj, dogaja se nekaj veliko bolj čudnega. Kdor je vstopil v lucidne sanje ve, da bivanje brez telesa ni nič tako nenavadnega, še posebej in ko se navadiš. Če sem iskren, je le malo stvari v življenju čudovitejših, izkusiti dušo brez telesa in svet brez časa, je pač nekaj najlepšega.
Svetloba pade na lečo, spremeni frekvenco, pri čemer pade na emulzijo pod takšnim kotom, da na nekem okviru filma spremeni kemično strukturo delcev. V obratnem postopku, sliko spet obrnemo, povečamo in natisnemo na papir (pretvorimo v pike na ekranu).
Mogoče niste opazili, da je v tem opisu nekaj zelo narobe. Svet okoli nas dejansko sprejemamo kot različne oblike energije, s katerimi prihajamo v stik in jih zaznavajo naši čuti, ko se združi v zavest. Energija vedno potuje s svetlobno hitrostjo, le da pri tem spreminja valovno dolžino oziroma potuje po daljši poti ter prehaja med različnimi oblikami. Mi pa govorimo o več mehanskih postopkih, iz katerih smo iz koščkov, na katerih so ostali vzorci sprememb v preteklosti, združili sliko na neki površini. Še enkrat, svetloba pade skozi ležo, se odbija skozi naše oči, jo zaznamo, gledamo, se odločimo, sprožimo mehanizem, ta se premakne in zajema za hip drobne spremembe, te pa tvorijo vzorec, ki ga lahko odtisnemo na neko površino, kot 2-D prerez realnosti tistega prostora iz preteklosti,iz neke točke.
Kar se po mojem dogaja je, če odmislimo razne potegavščine in trike, da se naše misli včasih, povsem nezavedno ujamejo z valovno dolžino energije, ki je prešla prostor,... v nekem drugem času. Mi smo vedno v enem trenutku, včasih se počasnejši valovi ujamejo in prostor se za hip napne, čeprav tega ne moremo videti, lahko zaznamo odmev. V resnici nismo ravno 3-dimenzionalna bitja, vedno gledamo svetlobo sveta in duhov v njem, iz preteklosti. Slišimo gibanje zraka, zaradi sprememb pritiska, in tako naprej, nikoli ne zaznavamo prave, trenutne realnosti. To je bistvo vseh mašin, podobno je z matematičnimi konstrukti, na katerih so sestavljeni, da se lahko gibljejo, prenašajo informacije, iste vrednosti skozi čas.
Ves čas gledamo samo in le duhove, le naša nerazumljiva tehnologija je polna napak in včasih potegne zraven še koščke iz preteklosti, da lahko vidimo delček realnosti. Ne gre se razburjati, podobne težave imajo tudi duhovi, vsi moramo malo potrpeti, čeprav je živim res težje, ker se morajo še odločati iz enega trenutka v naslednji, mrtvi pa so že popolnoma svobodni.