Olajšaj se malo

[Anonymous]

Natančno tako situacijo sem jaz imela

Če smem vprašat, koliko časa si pa rabila da si se ven dobila?
Saj vem, vse je od primera do primera različno, tudi to je, če nisi notri enostavno ne veš kako se stvari streže, lahko si še tako pameten, ali tu se ne da teh vrlin uporabit...tu igra  vlogo drugo, zato pravim, nikoli ne obsojaj, nisi v situacij, ne veš kako se človek počuti, kaj doživlja. V končni fazi tudi pomembno ni da vemo kaj drugi doživlja, to je njegova skrivnost...pravico ima do nje, če pa nekdo potrebuje nasvet,  ramo, če si dovolj močan mu jo ponudi, če ne tudi dobro, krivic z obsodbami pa res ne dajat..Moje mnenje

 

Leto in pol je trajalo. Vzponi in padci. V vsaki malenkosti, besedi poskušaš najti upanje. Vsak dan se zbujaš v upanju, da se bo nekaj zgodilo. Govoriš si, da res ne more, da bo že, ko bo lahko. Iščeš smotre, uteho v duhovnosti. Samo še nanj čakaš, ostalo ni pomembno. Tudi sama nisem odmislila ne ob delu, ne v družbi. Nazadnje je ugasnil moj karakter, libido, vse. Iskala sem pomoč pri napačnih ljudeh.
Kolikokrat sem bila na tleh, a vseeno ga nisem hotela pustiti stran. Ko pa je bilo res vsega dovolj, ko mi je usekalo na zdravje, sem pa rekla,nebesom, naj naredijo karkoli, da bo teh muk konec in to sem tudi resnično želela (to je najpomembnje!!!). Prej nisem hotela sprejeti ničesar in nikogar, tudi če bi dobila garancijo, da se bom lahko zaljubila in navezala ...
Potem se je pa pojavil pravi. Zdaj vidim, kaj je to obojestranska ljubezen. Vsi mi privoščijo, srečna sem. Nanj se tudi še spomnim, hudo mi je takrat. Neka žalost, rana še vedno ostane nekaj časa. A se ne smeš prepustiti nostalgiji! Sem ga tudi že srečala na 4 oči, nekaj časa šok, potem je bilo OK. Klical me ni, potrudil se ni nič več. Odprla sem oči in videla, da to pač ni to. Ko je nekomu do tebe, si želi biti poleg tebe, se potrudi ... Zdaj to vidim. Pa ni izgovor nobena stvar, nobena služba, nič ... Vsak človek ima čas, odvisno le, za kaj si ga vzame. Kjer je volja, je tudi pot!
Dekle, pogumno naprej! Samo pusti si pomagati in univerzum ti bo dostavil to, kar si zaslužiš! Meni je izjemnega človeka, ki ga ljubim. In on ljubi mene. Načrtujeva skupno življenje, družino. Vse mi je - partner, ljubimec, najboljši prijatelj. Vse!

Saj bo. Ti se še kar olajšaj, če ti bo hudo, pa se pogovoriva.

[Anonymous]

Saj bo. Ti se še kar olajšaj, če ti bo hudo, pa se pogovoriva.

Hvala za tako izčrpno poročilo, res si  , verjamem v vse, ali pri meni traja že več kakor 2 leti tega, nekako je vse nenavadno, ali naj bo..Ko mi je O.K. si mislim: joj punca, super si saj si ga dala skozi, ali potem čez par dni je idem  .
Ah naj bo kakor hoče univerzum. V enem pa imaš popolnoma pravo, če se nekaj hoče se napravi čisto vse da to zrealiziraš, no pri meni sem tudi sama verjetno imela levji delež, lahko da je prišla ura priznanja, ali pa je moralo tako biti. Ko imaš hrano na krožniku jo boš ja poskusil, sama pa sem se tega bala, odstranila sem pogled, se ve ko so pa hrano odnesli  , se je moj želodček oglasil, ali bilo je prepozno gospoda so se premislili  .Nič zato, ali sedaj ko ga kukam izakulisja, se mi dozdeva da je zelooooo žalostna duša, nič kaj dosti nasmeha na njegovem obrazu. V roku 2 let se je tudi krepko postaral, sled časa se pozna v njegovih očeh  . No on ve, mogoče da se tudi motim, a do sedaj se pri njemu nisem kaj dosti zmotila, tudi če sva bila bolj na daljavo povezana.
Kako presneto dobro to deluje, ne moreš pogrešiit, enostavno ga začutiš, veš da to je to.
Ali da se človek spreneveda, tlači čustva, to mi pa ne gre v glavo, no ja on že ve.
Pravijo da naposled je vse za nekaj dobro, mogoče  je bilo to za mene šola, moja notranja rast, spoznanje da sem močana.
Ja to pa itak, kakor dren sem, nič me ne povozi, celo sistemu sem se pričela upirati, ker drugače ne gre. <In glej ga zlomka, zaradi bojazni se drugi kar prilagajajo mojemu upiranju, tudi to sem opazila. Pravijo da strah napravi 100, moje mnenje je tudi 2000.

Pa pa in hvala ti še nx..... dobro mi je delo se malo razbremenit   

[Anonymous]

Kar daj si duška ...

Joj, jaz sem ga tako ljubila ... Pa se po več mesecev nisva ne videla ne slišala. Potem pa spet in spet je bilo vse isto. Novo upanje, nov premor. Rekel je, da mu ogromno pomenim, naj ne mislim, da nima srca, če ne govori o čustvih, ker o njih ne more govoriti že od nekdaj. Pa se vseeno ni prepustil. Upala sem, molila, da se bo odtajal, si pustil, da ga ima kdo rad, a ni bilo nič od tega. Še nekaj časa me je bilo strah, kaj bo, če se vrne in bom prizadela človeka, ki ga imam sedaj. Še vedno pomislim, da bo tako, ampak ta mi preveč ustreza. Moška oblika mene je. Kompatibilen partner, duša dvojčica. Ob njem sem prav JAZ. Vem, da mi ne bo treba nikoli več skrbeti ... In to me počasi trga stran od preteklosti.
 Vedno je treba iti naprej in vedno gre v življenju vse navzgor ...

[Anonymous]

Vem vem ali to je slednje za mene v ž. prvič ko sem resnično spoznala kaj bi sploh s dedcem počela, to pa brez fizičnega stika, ne bom več naprej ker vse je tako v oblakih in bolje da neham. Vendar me obdajajo neki čudni občutki, ne vem kaj je  , nek čuden filing. Ah pustimo času, čas. Nazadnje ko sem ga slišala to je bilo pred več kot letom, je vprašal kako da mi pomaga, jaz neumnica pa sem odgovorila, samo čas rabim  .Če bi takrat mu jasno še enkrat pokimala, bi se odzval  . Enkrat je že namignil da je čakal samo mojo besedo in bi se obrnil....Kaj mi to zdaj nuca, to je že zdavnaj zg....
AH, treba se bo skulirat in vse bo O.K. četudi je 1 in zadnja mislel dne, vsak trenutek in v vseh situacijah ON.
 

[Anonymous]

Oh, vem, kako je to ... Kar po žilah ti teče, tvoj "background" postane ... Pa sta se poskusila pogovoriti?

[Anonymous]

Ne, pravil je takrat da ni kaj razjasnit,  nič ni bilo, ok. nič ni bilo le energije so švigale, daleč naokoli, verjamem, razdalja, pa še n drugih faktorjev, vem da ni bil  popolnima iskren, prikrival je resnico. Hotel je ohranit prijateljstvo,  mu rekla, prijatelje si bom sama izbirala, z njim ne morem biti prijateljica, saj sva poskusila, ali hitro sem zašla. Ne gre to tako, da se iz ljubezni bom prevesila, v nesmiselne pogovore, ne tega ne gre tako igrat. Potem pa je nek sms ga tako pogrel, da je bilo joj, takrat je bilo zadnje, kar sva bila na vezi, no sedaj je še vedno tema, ali v mojem srcu vsaki dan ima večjo moč, vem da je smešno ali tako je....Živemu se vse dogaja, kaj hočeš. V vsej tej stvari je ena dobra, samo hvala Bogu, da ga ne srečam, stanuje  daleč, to je edino dobro v vsej zadevi, tako da lahko svojo rano lažje celim, če jo, ne vem
 

[Anonymous]

Jaz sem ga pa srečevala - naključno ... Pa vedno sem kar vedela, kdaj ga srečam. Še nedolgo nazaj sem ga srečala 2x v enem dnevu. In vedela sem. Kar zavohala sem ga.
Joj, energija ... Kakšna je bila med nama! Kakšna privlačnost. Ob njem sem bila samozavestna, počutila sem se privlačno, majhno in seksi. Kar trgalo se mu je, ko je bil z mano. Pa me je vseeno kar puščal samo. Govoril je, da če bom z drugim, bom samo njega iskala v njem. In res je bilo tako. Najprej sem bila iz obupa z drugimi. Z veliko moškimi. Potem me je minilo, samo še nanj sem čakala. Ampak na koncu, ko sem spoznala sedanjega, sem si rekla, da je dovolj. Ne bom ga iskala v njem, dala mu bom priložnost, da je tak, kot je, in takega bom imela rada. In mi je uspelo. Pri njem imam še veliko več, kot prej. Počutim se vredno. Vsi smo vredni ljubezni, pozornosti!

[Anonymous]

Ti vrejemem, ali pri naju je bilo nekaj drugega vmes.... preveč vsega, polna kapa je tega. Ah kaj me briga, bom nekako se ven izvila 

[Anonymous]

berem tele poste in se spomnim na vse pretekle izkušnje... groza, kaj smo ženske vse pripravljene početi in delati za moškega, čeprav globoko v sebi vemo, da ni pravi za nas. 
čas celi vse rane in verjamem, da je vsak dovolj močen, da prebrodi še tako hudo krizo. tudi s pomočjo vseh nas in vas tu na forumu.

[Jane]

Kaj naj rečem been there done that, na začetku boli, da niti sam ne veš več kje.

ampak zdaj se mirno usedem z njim na kavo in predebatiram o vsem, je fajno imet takega prijatelja.

[Andres]

V teh zadnjih postih ste kljub svoji anonimnosti po stilu sodeč vse ženske.   Morate se vprašat tudi, zakaj desca sploh potrebujete.  Zaradi lastne varnosti, ugodja, človeškega nagona, da niste same, ali zato, da bi vas finančno podpiral. 
Vendar vse našteto je enostransko, torej mora biti z vami zadovoljen tudi moški.  Leta vam seveda tećejo istočasno pa se moškemu višajo kriteriji, kar gre vam v škodo.  Torej se morate še bolj truditi, oziroma v nekaterih primerih popolnoma nič.

Vaš portir.

Andres

[Anonymous]

Tudi če smo same ženske, kar predpostavljam  je večinski delež teh na forumu, nič zato .
Veš, ljubezen se gleda tudi skozi rožnata očala, ne vse skozi materializem. Pri mojih dolgoletnih izkušnjah, sem prišla v zadnjem obdobju do presenetljivega spoznanja: 3/4 ljudi živi v čustveni bedi.. Zakaj je tako, pa ve vsak posameznik, ali tega si ne bomo priznali.
Primer, po nt letih zakona nekaj se spremeni, srce pričen biti v drugo smer, saj na začetku se to zdi bolj tako: ta pojav bom že vedel/a obvladat, nič ne bo, samo mala simpatija. Ali skozi čas se to, hote ali nehote razvije v nekaj več, nekaj močnejšega, kljub odrivanju od sebe ne moreš brez. Ker pa te vežejo v dolgoletni zakon: otroci, prijatelji, predvsem pa materialne dobrine- hiša, avto, vilkend, počitnice, si kljub zavedanju da ti ta nova oseba veliko pomeni, zatiskaš oči pred realnostjo. Ja kaj bo pa potem z menoj če.......to, pa to in še to. Hm, ja nastopi ločitev, dva tabora, izgubil/a bom premoženje, on/ona bo imela večji delež, jaz sem več pripomogel/a k našem skupnem bogatstvu. To so mi dali moji starši, ne tega ne pustim njej/njemu in še in še se dobi in pridobi med tem procesom. In ravno zato se potem ljudje odločijo, raje negujem pričeto kakor pričet na novo. Ni vedno tako, v izrednih primerih se taka ohladitev lahko pokaže za donosno, ali kjer se ne? Tam pa nastopi svoje trpljenje, v tišini duše nezadovoljstvo, nemir , prezgodnje postaranje in v končni fazi raznorazne bolezni, na koncu pa trpljenje in smrt. To pa pišem iz preprostega razloga, ker ne opazujem samo sebe, temveč tudi svoje bližnje in širšo okolico.
Verjamem da večina vas je drugače mislečih, prepričana v kolektivna prepričanja. Primer: udeležujem se nekega srečanja, med razlago snovi, če jo lahko tako poimenujem, nam predavateljica skozi razlago večkrat omenila zakon, zvestobo in nazadnje pa tole dodala- ne daj Bog da bi zapustila moža z dvemi otroci.( moja razlaga- kaj jo pa toliko muči pri temu, kaj se boji same sebe, ne vem? ker tolikokrat to privre na dan....enkrat je tudi dodala poročen moraš biti : na roki, v glavi, v srcu in ne vem še kje....To ve vsak za sebe kakko in kaj)Ko te življenske poti pripeljejo na določeno tapo poti, veš kako in kaj. Res je tudi da lahko iz svojh izkušenj druge učiš, ali da ne bo sedaj delovalo kakor nek zakon, vendar, nasvet, včasih tudi prav pride, res je da od primera do primera različno, zato moje mnenje: Vsakdo naj v življenju vzame kar potrebuje, ostalo naj opusti, vedno in v vsaki situaciji pa poslušajte svoje srce... To ne bo nikoli pogrešilo,  tudi fantazija včasih zelo vti svoj mlin, ali ko je tisto pravo iz dna ali globine ni več tu fantazije, tu je samo čista in izvirna ljubezen, kakor studenčnica, ko jo srečate, podajte ji roko-- hvaležna vam bo za to!

 

[sasa]

no andres, res je, smo v večini ženske tukaj, da pa ti odgovorim na vprašanje:

jaz osebno, bi lahko shajala tudi brez moškega. sem se morala ogromno ogromno potruditi, da sem v sebi prešla prepričanja, da ga pa moram imeti ob sebi. dolgo časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da sem sama sebi najboljša partnerica. nikoli sicer nisem bila materialist, so mi druge stvari vse prej pomembne kot pa denar. (no, nič ni narobe seveda, če ga imaš  ). jaz osebno mislim, da lahko vsaka ženska shaja brez moškega, če je obkrožena s pravimi prijatelji, prav tako je pa seveda tudi pri moškem. je pa res, da brez muje se še čevelj ne obuje.

OBA se morata truditi za razmerje, OBA morata vlagati in prispevati, OBA morata čutiti enako in to tudi izražati. vsakršna odvisnost je slaba tako ali drugače. sem bila predolgo časa v razmerju, ki me je psihično in fizično tako izčrpalo, da sem se skoraj zlomila. sedaj vem, kaj potrebujem in kaj hočem. sedaj vem, kdaj moram narediti konec nekemu razmerju, pa naj bo to prijateljsko ali pa ljubezensko. kot pa je že v postu pred menoj opisano, pa je včasih zelo težko narediti konec nečemu, še posebej, če so vpleteni otroci in pa skupna lastnina. takrat se stvar malce zakomplicira. toda, ali ni čar v tem, da nam življenje ponuja izzive? vse prevečkrat postavljamo druge pred seboj, kar pa je popolnoma zgrešeno. vse prevečkrat se obremenjujemo s tem, kaj bo rekla naša okolica, naši starši, naši partnerji, naši otroci. NE SMEMO NIKDAR POZABITI NASE IN NA NAŠE ŽELJE!
jaz vem, da najsi bo še tako težko, bom se ločila od nekoga, če bom videla, da ne gre in da ne zadovoljuje več mojim potrebam. bom sicer poskušala najprej narediti vse, kar je možno, da bi se razmerje ohranilo in da bi našla skupni jezik nazaj, toda nihče ni vreden mojega trpljenja, moje nesreče, mojih živcev in moje slabe volje. na prvem mestu sem jaz.

[Anonymous]

Res je tako, kar si napisala tudi sama delim to mnenje, zgoraj napisano mi ni dovoljevalo še tega dodat, ali prevečkat se na to naslanjamo:predvsem na OTROKE,  ni pošteno, otroci bodo za vedno naši, pa naj se s partnerjem razidem ali ne. Partnerja lahko menjam, otrok nikoli ne bom, vez ostane, tako ali drugače...... Sama sem tudi sebi zadostna in vem da v hiši sem lahko tako moški kot ženska, doma sem sama ženska ali če je potrebno kaj postorit, nikje nobenega m.
Še se dobi, takih in drugačnih prigod in nezgod..

[sasa]

Moram se nekje olajšati...

Ravnokar sem izvedela šokantno novico, da je včeraj moj sošolec iz gimnazije naredil samomor. Novica me je čisto šokirala in se še sedaj vsa tresem. Ne bom skušala dognati, zakaj je do tega prišlo, ne bom skušala iskati razlogov in se spraševati, kako lakho nekdo to naredi. Žalost bom prebrodila, še vedno sem jo, vseeno pa bom objokovala njegovo smrt. On je tudi eden izmed tistih ljudi, ki je pomagal izoblikovati moje življenje. Konec koncev smo gimnazijska leta preživeli skupaj, leta, ko se človek v največji meri izoblikuje, ko si vsako izkušnjo zapomniš.

Dragi Tomaž, za vedno boš ostal v naših srcih. Hvala ti za vse trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Počivaj v miru!