Tudi če smo same ženske, kar predpostavljam je večinski delež teh na forumu, nič zato

.
Veš, ljubezen se gleda tudi skozi rožnata očala, ne vse skozi materializem. Pri mojih dolgoletnih izkušnjah, sem prišla v zadnjem obdobju do presenetljivega spoznanja: 3/4 ljudi živi v čustveni bedi.. Zakaj je tako, pa ve vsak posameznik, ali tega si ne bomo priznali.
Primer, po nt letih zakona nekaj se spremeni, srce pričen biti v drugo smer, saj na začetku se to zdi bolj tako: ta pojav bom že vedel/a obvladat, nič ne bo, samo mala simpatija. Ali skozi čas se to, hote ali nehote razvije v nekaj več, nekaj močnejšega, kljub odrivanju od sebe ne moreš brez. Ker pa te vežejo v dolgoletni zakon: otroci, prijatelji, predvsem pa
materialne dobrine- hiša, avto, vilkend, počitnice, si kljub zavedanju da ti ta nova oseba veliko pomeni, zatiskaš oči pred realnostjo. Ja kaj bo pa potem z menoj če.......to, pa to in še to. Hm, ja nastopi ločitev, dva tabora, izgubil/a bom premoženje, on/ona bo imela večji delež, jaz sem več pripomogel/a k našem skupnem bogatstvu. To so mi dali moji starši, ne tega ne pustim njej/njemu in še in še se dobi in pridobi med tem procesom. In ravno zato se potem ljudje odločijo, raje negujem pričeto kakor pričet na novo. Ni vedno tako, v izrednih primerih se taka ohladitev lahko pokaže za donosno, ali kjer se ne? Tam pa nastopi svoje trpljenje, v tišini duše nezadovoljstvo, nemir , prezgodnje postaranje in v končni fazi raznorazne bolezni, na koncu pa trpljenje in smrt. To pa pišem iz preprostega razloga, ker ne opazujem samo sebe, temveč tudi svoje bližnje in širšo okolico.
Verjamem da večina vas je drugače mislečih, prepričana v kolektivna prepričanja. Primer: udeležujem se nekega srečanja, med razlago snovi, če jo lahko tako poimenujem, nam predavateljica skozi razlago večkrat omenila zakon, zvestobo in nazadnje pa tole dodala- ne daj Bog da bi zapustila moža z dvemi otroci.( moja razlaga- kaj jo pa toliko muči pri temu, kaj se boji same sebe, ne vem? ker tolikokrat to privre na dan....enkrat je tudi dodala poročen moraš biti : na roki, v glavi, v srcu in ne vem še kje....To ve vsak za sebe kakko in kaj)Ko te življenske poti pripeljejo na določeno tapo poti, veš kako in kaj. Res je tudi da lahko iz svojh izkušenj druge učiš, ali da ne bo sedaj delovalo kakor nek zakon, vendar, nasvet, včasih tudi prav pride, res je da od primera do primera različno, zato moje mnenje: Vsakdo naj v življenju vzame kar potrebuje, ostalo naj opusti, vedno in v vsaki situaciji pa poslušajte svoje srce... To ne bo nikoli pogrešilo, tudi fantazija včasih zelo vti svoj mlin, ali ko je tisto pravo iz dna ali globine ni več tu fantazije, tu je samo čista in izvirna ljubezen, kakor studenčnica, ko jo srečate, podajte ji roko-- hvaležna vam bo za to!
