Tulk agonije sem že občutu v življenju, zdj je pa vrh. To kar je nadnje pol leta ni več trplenje, ni več agonija, ne morm opisat z besedami, kr ni izraza za to. Rad bi imel samo normalno, srečno življenje, vendar bolj kot se trudim, bolj me nazaj povleče. Tolk let intenzivnega dela na seb, pa še 2 leti psihoterapije, 1 skupinske, intenzivne me ni prpelal bližje k sreč, ampak je še desetkrat huje kot je blo na začetku. Nenormalno je to. Nevem več ka še lahk nardim. Star sm 24 let, poskusu sm skoraj vse, občutm tulk fizične bolečine, izčrpanosti, fizična bolečina. Zdj ko bi najbolj rabu normalno počutje, ko je pred mano najtežji teden, najbolj zahtevn, ki bo odloču če bom lahk še nekoč dokončal fax al ne mi je naujhuje v življenju, neopisljivo. To je pa že too much. Skos čakam, oziroma sm čakal na čudež Boga, da me le nekak duša pomaga ter mi olajša življenje z nekim trenutkom spoznanja. Sam neglede na to kulk dam skos tega trenutka ni, mogu bi že pridet zdavnaj, kr to ni normalno. Tko da najbrž ni nekega trenutka, ampak samo sam si in edin nase se lahk zaneseš. Zato bodte vsak dan hvaležni za kar imate, kr nekateri nimajo nč, samo .......... Boril sem bom, sam nevem kak dolg še.