Help plis!! 
1. Kraja idej ali moja paranoja? Sem varna v tistem okolišu? Ali naj se raje spokam s svojo robo?
Ma sem naivčina za popi****. 
Mogoče je v meni problem. Tudi s takim odgovorom bom zadovoljna, bom vsaj nehala paničarit.
2. Zdravje?? Kaj se dogaja z mano? Posledica stresa? Je resno ali samo prehodno?
3. Mož. Ne morem več. Nočem več. Bojim se posledic zame in za otroka.
Kako kaže v primeru, da naslednji teden spokam in grem k staršem?
Hvala! 
1. idejice so na varnem. Veliko ti pomenijo, ker si v njihov razvoj vložila ogromno časa in energije in želiš od tega tudi neke sadove. Verjameš v svoje ideje, živiš zanje, zato se bojiš zanje kot za lastno dete. Slabe izkušnje iz preteklosti, strah ... Takol je ... Ni se treba pobirat od nikoder, ampak vseeno pazi nanje. Deli jih le s tistimi, ki so tvoji zvesti partnerji.
2. Stres, trah, borbe ... Prizadeta in dotočlena si od vsega. Počitek in družba sorodnih duš, podobno mislečih, bi ti zelo dobro dela. Mogla se boš gibat v okolju, ki ti paše. Bo minilo, As čaš že trkana vrata.
3. OK, nisem brala tega vprašanja preden sem odgovarjala na drugo, ampak zazdelo se mi je, da na dopustu ne uživaš najbolj zaradi družbe. Ne najdeš se, ne moreš, kot praviš.
Ti si že dolgo obrnjena stran ... Ampak vežejo te določene stvari, zaradi katerih se trudiš zdržat in držat pokonci, čeprav si izmučena. Pa vedno nekje najdeš moč, se pobereš in greš še en krog ... In še en krog ... In še en krog ...
Odideš lahko, ne bodo te pustili pred vrati. Zavedaš se podpore družine, četudi zmoreš marsikaj sama in tudi želiš sama. Posledice za otroka - ne bom rekla, da jih ne bo ali da bodo zanemarljive - bil bi kar pretres in del sveta bi se sesul ...
Nasvet: Ne se čisto prenaglit, malo še prespi. Na hitro se ti nebo obrestovalo. Premisli še enkrat. Zdaj bi bilo preveč zate, da bi v zelo kratkem roku naredila še ta korak. Vzemi si kakšen dan in se spravi k sebi.
1. Dobila obvestilo, da se moram izselit iz ateljeja najkasneje v začetku oktobra. Ker je ženskam zmanjkalo sredstev za najemnino v drugem ateljeju, v katerem so zdaj, in se morajo vse stlačit v tega, ki ga delim z eno izmed njih, ker morajo maksimalno šparat, kar pomeni, da moram jaz ven, ne glede na to, da smo bile zmenjene za najmanj eno leto. Ne bom dolgovezila, ker bi se dalo razpravljat na dolgo.
Zadeva mi ni všeč, ne bom pa niti čakala do oktobra, ker res ne vidim razloga, zakaj bi jim še naprej zmanjševala stroške s tem, da sem do takrat noter.
No... "paranoidni" občutki so sicer mleli v drugo smer, ampak očitno sem nekje v nohtih čutila, da je pač nekaj v zraku.
2. S počitnic sem se vrnila bolj utrujena, kot sem bila pred njimi. Glede okolja se strinjam in je že 8 LET (!! ma sem prvorazredna budala) razlog za moje energetsko pešanje.
3. Me je prehitel mož, ki ima mojega dolgega ksihta dovolj in me napada, kako sem lahko utrujena jaz, ki sem cel teden samo sedela in buljila v eno mero, vsi ostali pa so migali z ritmi, gospodinjili in kričali na otroke, ki so grizli do krvi, jokali, brcali, protestirali, preklinjali in zmerjali, obračali krožnike s hrano in pljuvali noter.
(Zraven hvala bogu ne sodi moja hči, ki je diametralno nasprotje tega. Vsaj ena (močno) svetla točka. Se je znala kar umaknit iz te norišnice in se zaposlit s čim kreativnim. Umirjeno. Zakričala ni niti enkrat).
Kao (ne rečem, da ne) sem neprilagodljiva in naj malo pogledam to prijateljico, kako zna migat, se prilagodit in zrihtat vse v bajti. Jaz pa odsotno prisotna.
Naj omenim, da je ta prijateljica (mama drugih dveh otrok) prilagojena tako, da je že 7 let na zelo močnih antidepresivih!!!!!!! Pa za koga se imajo, da mi bodo govorili, da so oni normalni, jaz pa ne??????
Tole je bilo absolutno preveč za moj že tako preveč načet živčni sistem.
Ali se bo odvilo danes, jutri, ... morda čez en teden, mesec..., ne vem. Ko pridem toliko k sebi, da bom lahko vsaj kufre nesla.
Odlično se imam, po dolgem in počez živim življenje svojih sanj.
