Je res, Rena. Moja samozavest ni bila še nikoli tako na psu. 
Grem se stresat. 
Draga Pika! Pusti vse skrbi za seboj, ne oziraj se več nazaj, temveč pozitivno naprej. Objem zate. 
Hvala, Žarek!
Zame je kar težko ne gledat nazaj, ker sem taka po naravi.
Še vedno se sprašujem, kam je lepega dne izginila moja duda... 
Verjamem ti. Ampak poskusi ne gledati nazaj, prepusti se toku življenja, ki ti prihaja nasproti.
Enkrat sem poznal en pregovor in se ga zdaj že malo manj spomnim. Šel je pa nekako tako.
Bila sta dva meniha, ki sta šla v neki samostan. Njuna pot je bila dolga in tiha. Po nekem pravilu se meniha nista smela dotakniti ženske. Med potjo sta prišla do reke z močnim tokom, ki je bila prehodna le tako, da si šel skozi njo (ni bilo mosta). In pred to reko je stala ženica, želela je na drugo stran, vendar sama tega ne bi zmogla. Starejši menih jo odnese skozi reko. Meniha potem svojo pot nadaljujeta še vsaj eno uro. Mlajši menih med potjo več krat pogleda starejšega. Ta mlajši je že ves živčen, potem pa le vpraša starejšega.
Ja, kako to, da si odnesel žensko skozi reko, če mi tega ja ne smemo?
Starejši mu mirno odgovori, da jo je preko rekel nesel pred eno uro, ti jo pa še sedaj nosiš.
Ampak to kar ti želim povedati je, da če te iz preteklosti ovira kakšna stvar jo pač z dobrimi misli pusti za seboj. Zadihaj, dekle, zadihaj.
