Ja, pomembno je kako ti doživljaš luno in sonce, zato sem vprašala. Na splošno pa seveda luna tisti materinski, ženski, čustveni del in sonce, očetovski princip, moški del, naš notranji potencial, brez sonca ni energije, ni življenja...
Vijolična barva-povezuješ jo z modrostjo.
In seveda bilo vas je več ljudi-kateri ljudje so to bili, kaj tebi pomenijo? Tam ste bili skupaj, se veselili, pekli in ko pade mrak zrete v nebo? Saj res, zakaj pa ste zrli v nebo, kar tako spontano ali je bil kakšen drug razlog, da ste vsi gledali v nebo?
Možna razlaga bi bila, ko se nekaj konča, ko pade mrak, se išče nekaj več, nekaj kar ni povezano z zemeljskostjo, nekaj kar je duhovno, kar je na nebu, ni prizemljeno, nekaj kar je višje, mogočnejše od nas, nekaj na kar nimamo vpliva, ampak deluje že od kar smo naselili ta planet in še od prej....
Najprej je na nebu, velika, okrogla vijolična luna...Prispodoba velike matere, arhetipsko gledano velike, mogočne matere, ki nudi modrost, varnost, toplino...se tega ne da najti med ljudmi na zemlji, je potrebno poseči po arhetipski materi, ki je lahko na nebu, se povezati z duhovno materjo, ker se z zemeljsko ni možno, navdušenje ob tem spoznanju, da je nad nami velika, okrogla vijolična luna, da je to možno, da se v resnici preko duhovnosti da najti stik s tem materinskim principom-bi rekla, da je to tista tvoja ribja luna...
In potem na drugi strani neba, veliko sonce in luna v padajočem krajcu, sicer oba skupaj prečkata nebo, na hitro...Sonce je večje, je mogočnejše, je okroglo-je tako sedaj tudi v tvojem življenju, da bolj izžarevaš svoj potencial, svoje sonce, da je bolj v ospredju sončev princip, sicer je poleg tudi luna, ampak v padajočem krajcu, si dala malo na stran lunin princip..? Kaj tebi pomeni padajoči krajec lune? in kakšni so bili občutki ob tem pogledu na ta par sonca in lune?
