Evo, pa še moje sanje. S šolo smo šli na izlet. Dva avtobusa,nabito polna. Nekje na zelo mrzlem (sam led okoli) se nam je vdrlo ali nekaj podobnega. Zadnji avtobus je zgrmel v vodo. Plavali smo pod vodo, sploh nas ni nič dušilo, nismo čutili mraza. Učiteljice so nas preživele še spodbujale,naj jemo veliko ledu, ko priplavamo na površje. V živo sem čutila,kako grickam trd led med zobi.
Naložili so nas na prvi avtobus in odpeljali so nas. V avtobusus sem stala zadaj,samo v perilu. Potem sem začela spraševati učiteljico,kje so moje obleke. Vsi so mi samo žalostno povedali,da je vse ostalo v drugem avtobusu, ki je potonil.
Šele ko so nas pripeljali domov, so se mi ulile solze. V tistih potovalkah, ki so ostale na avtobusu,je bilo moje celo imetje! Nove obleke, adidaske (vse to sem si v zadnjem času resnično po dolgi želji privoščila), dodatki, ipd. Jokala sem neustavljivo.
Hecno, nobene žalosti nisem občutila ob izgubi ostalih sošolcev, nobene panike v vodi, vse je bilo mirno. Še zabavali smo se ob plavanju pod vodo in opazovanju živalskega sveta. Glede izgubljene prtljage pa jeza,žalost.
Dejansko čakam na rezultate dveh izpitov na faksu. Ne mi rečt,da tole strmoglavljenje avtobusa v ledeno reko/morje pomeni, da sem pogrnila?

Regina,dušica, hvala za tvoje mnenje!