Ok, lastnino smo si izmislili, vredu, kaj pa potem ti, a ti ne čutiš potrebo da bi koga ljubil/la, nihče ni ogrel/a tvojega srca?
Zakaj, ko nekdo ljubi, ali če tudi samo čuti da mogoče res ljubi, ga že v štartu potlačimo, modrujemo s takimi in drugačnimi predpostavkami.
Ta trenutek me več nihče ne prepriča: če nekdo ljubi naj, vso pravico ima do tega, pustimo mu prosto pot, zakaj bi ga prepričevali v nasprotno. Sama poznam človeka kateri se ima za zelooooooo duhvnega in tralala: pa je v svojem težkem trenutku, ko je bojeval boje sam s seboj bil ne preveč duhovn do drugega. Nič kaj preveč ljubeče mu je odvrnil: to ni tvoje ljubezen. Drugi pa je bil do konca v efektu ljubezni, torej tista beseda ga je še kako ranila. Zato, bodimo bolj strpni do čustev drugih. Po pravici povem, tudi sama na trenutke imam pomisleke, ali vseeno vem da resnična ljebezen je, če se tudi nam tusiti trenutek zdi da tisto ni lj. pustimo svoj komentar v ozadje zadeve, potegnimo se korak nazaj, premislimo kako bi mi lahko v tisti situaciji delovali. POtem bi šele bili tiho, niti sapica bi se ne slišala.
Vsakdo je 1x, in ravno tako tudi čustvo katero goji njegovo srce, mi tega ne vemo, to je božji dar, to je vse kar tisti trenutek oseba kuje v zvezde, pustimo ji sanje, edino kar je večno...
Zakaj ko ljubiš, ljubiš in še nx ljubiš. Vidiš samo njega/njo in ljubezen ki z vama skupaj z roko v roki koraka. Če pa to nit ljubezni se je iz takih ali drugačnih razlogov pretrgalo, potem nastane rana, ta boli. Ker rane bolijo, je potrebno lek. Ta lek je za različne kreature različno. Konec koncev, nekdo tam gori bedi nad nemi a ne?
Imejte se in verjemite, ljubezen je..
A ja še nekaj; če si v ljubezni srečen, ne gledaj skozi svojo ljubezen in izkušnje - druge, tvoja ljubezen je reparto a se, zato ne moreš je enačiti z drugimi.
