Danes pa sanjala, da sva z mojim hodila po cesti, dvopasovni, bila je noč, hodila svo gor, se pravi sva bila na desni strani ceste,...Na nasprotni strani ceste, se pravi na levi strani, (tudi dvopasovna) ugledava leve, celo četo levov, ki naj bi bili sicer privezani, priklenjeni, ampak se nama je zdelo, da zadnji lev ni dobro privezan in da naju lahko napade....Hitela sva gor po cesti proti neki hiški, kot bi bila tista carinska ali cestninska hiška, moj me je moral prijeti za roko, saj sem bila počasnejša od njega, bila sem že va zasopihana, tako da me je vlekel...No, prispela sva do te hiške in se hitro notri zaprla, hiška se je tako zaprla, da je z zunanje strani nihče ni mogel odpreti, bili so še neki ljudje, ki so hoteli notri, vendar niso mogli..vedela sem, da sva tako varna pred levi...
ne vem pa ali lev v resnici ni bil privezan in naju je lovil, ali je bil to samo najin strah....
Pozen odgovor. Upam, da bo še aktualen, bodisi, da se je nekaj takega že dogajalo ali se šele bo. Občutek imam, da gre za širši duhovni prostor okoli vaju, na katerega ne moreta vplivat sama. Situacija je tudi še negotova, bolj gre za tipanje in raziskovanje občutkov, čustev, kot pa za dejstva na dlani. Že tako je težko usmerjati življenje. Še ko je »lev« v nas privezan, kaj šele, če nam uide z vajeti. Takrat bi najraje zbežali in se skrili v kakšno luknjo, od koder ne bi prišli ven, pa tudi drugi ne noter. Da bi imeli mir, se odmaknili, da bi pridobili še nekaj časa, ko se nam še ne bo treba soočiti. Raziskovanje čustev, odpiranje novim čustvenim izzivom, usklajevanje z družino, prijatelji, službo, biti na razpolago tako svojim dragim kot svoji notranji osebi, vse to je težko deliti pravično. Res kot da moramo ukrotiti več levov, ne samo enega. Vsakdo ima svojega ali več, eni so leni in uspavani, eni že postarani in ukroteni, ampak lev je lev. Nikoli ne veš, kdaj se mu bo ljubilo zarjovet in planit ...
