Hvala sanjalka.
Dojenčica je bila novorojenček. Sem se sedaj spomnila, da sem bila presenečena, da se je pojavila pri meni, ni bilo nobene nosečnosti, samo otroček se je pojavil. Ne spomnim se nobenih občutkov, ki so povezani z igriščem, ampak mislim, da je bilo bolj smislu, kot da ne smem tja, da nisem tam dobrodošla. Na sprehajalni poti, pa je bil super mir, spokojnost, pozitivni občutki. Celotne sanje niso imele negativnega filinga, če že kaj, bolj občutek zmedenosti - kot naprimer to, da sem imela otročka in tudi to, da mama ni nikakor razumela - ker ponavadi razume takšne stvari, da naprimer na zunaj se ne vidi in da je lahko notranjost cela druga zodba.
Res je, da sem imela v otroštvu težko preizkušnjo, ki je zagotovo vplivala name, ampak nekako imam občutek da sem to predelala, vsaj večji del in sem pomirjena s tem. Tudi mama je bila ob tem z menoj, tako da ne bi rekla, da me ne bi razumela ali da bi zanikala ta del. Razmišljam sedaj o ljudeh, posebno o tistih, ki so mi blizu, pa morda res lahko potegnem to sporočilo, da ima marsikdo prizadetega notranjega otroka. Besede tako pač je, res delujejo kot neka vdanost v usodo, ampak mislim, da sem jaz bolj to dojela, da sedaj je to moje poslanstvo in da sem zadovoljna, da sem imela druge plane v življenju, ampak da se ti spreminjajo. Bom pa definitivno pod drobnogled vzela mojega notranjega otroka, bolj ko premišljujem, bolj se mi zdi, da sem ga zanemrajala zadnje čase. Hvala za tale vpogled sanjalka!