Hvala, sanjalka.
Sem že imela napisan cel roman, pa sem pomotoma zaprla okno brskalnika. In je šlooooooooo.
Skratka, če sama pokomentiram malo, ker lahko iz prve roke povem, da se mi mota po glavi ...
Gre za to, da si ne želim klasičnega življenja, ker zanj nisem ustvarjena. Ne morem se spravit v pričakovane okvirje. Hkrati pa v sebi očitno še ne morem čisto suvereno iti po tej poti. Mamine skrbi in pričakovanja čutim kot pritisk in ker mi ni vseeno, jo želim osrečit in ji ugodit. Vendar ne zavoljo svoje življenjske poti.
Razumem jo, zaznamovali so jo težki dogodki, med njimi smrt prvega sina, mojega brata. Iz tega izhaja veliko njenih prepričanj in skrbi. Kljub temu bo mogla tudi ona razumet mene in me podpret pri odločitvah. Ne rabim odobravanja, želim le sprijaznjenost, brezpogojno. Sem oseba, njena hči, sem dober človek in nočem, da vse drugo zasenči ta dejstva. Želim, da je ponosna name, ne da izraža skrbi, kako kaj izgleda, kaj kdo misli ... Kot, da sem v sramoto ali kaj? Kljub temu, da nisem bila nikoli problematična, da sem naredila dve diplomi, da sem vedno odgovorno delala, da sem odrasla v zelo zrelo osebo. Če se malo pojezim, ali našteto ni nič vredno, če se nočem podrejat, sledit družbenim pričakovanjem, bit kot ženska samo neka mirovnica, ki gleda, da bo mir pri bajti, nase pa pozabi?
Ona se oklepa, jaz pustim življenju, da se razvija sproti. Ona je nostalgični pesimist, jaz entuziastični optimist, kar se tiče pogleda v prihodnost. Jaz verjamem, da bom dobro vozila, njo skrbi, kaj bo, če bo in če ne bo to in to ...
Zjutraj, ko sem peljala v službo, me je spreletel občutek blazne osamljenosti in hladu ...
trka na
(jutri je točna
), kmalu bo tudi na
in vse mi diši po tem, da bo vse tole glavna tema tega prehoda. Tudi mene skrbi, kaj bo, kako bo, ali se bom prav odločila, ampak ni potrebe po vnaprejšnji paniki, ko v tem trenutku živi Bog ne ve, kam bo peljalo življenje.
