Danes se mi je sanjalo, da sem skupaj z najljubšo sodelavko in njeno sestro, ki tudi občasno dela pri nas, pohajkovala po nekem mestu. Najprej smo se nahajale v nekem zelo neprijetnem delu mesta, kjer so bile velike stavbe. Kot neka stara, zapuščena skladišča, ki so bila fizično že precej dotrajana. Deli stopov so viseli dol in ogrožali. Nič kaj varno se nisem počutila tam notri. Potem sem šla ven, v bistvu sta se mi takrat pridružili - v stavbi sem bila sama. In smo se spuščale po strmem klancu navzdol. Bil je sneg in na misel mi je prišlo, da bi se po pobočju navzdol peljale po riti, da bomo hitreje spodaj. Veliko je bilo smeha.
Nato je bilo okolje popolnoma drugačno. Prijazno, lepo, sončno, toplo - kot nekje pozno spomladi, že skoraj poleti. Šle smo po neki tlakovani ulici, še vedno navzdol, a tokrat je bilo manj strmo, skoraj položno. Tam smo opazile policijo, veliko skupino specialcev ... Opozorili so nas, da po mestu hodi nekdo z orožjem, pištolo in grozi, da bo nekoga ustrelil. Okrog nas je bilo kar nekaj ljudi, tudi otrok. Usedle smo se na tla, tik ob neko škarpo, ki je obkrožala dvorišče. Iz tega dvorišča se je razraščalo drevo in njegove veje so visele ravno nad nami, kjer smo sedele. Takoj ob drevesu je bila specialna enota, ki nas je varovala, med njimi je bilo tudi veliko žensk.
Iznenada se je oboroženi človek, ki je grozil, znašel pred nami, čeprav sem bila prepričana, da ne bo našel ravno nas v velikem mestu.
Stopil je naravnost do mene in mi prislonil pištolo na glavo. Zahteval je, naj dam roke na kolena, da bodo na vidnem mestu in naj se ne premikam. Od mene je zahteval, naj mu dam avtobusno karto, sicer me bo ustrelil. Hotela sem seči v žep, kjer je bila, a me je takoj opomnil, naj se ne premikam. Nato mi je dovolil, da mu karto izročim s počasnimi gibi. Pogledal jo je in se razjezil, ker je bila za neko kratko relacijo, on pa je želel iti dlje. Rekel je, da me bo ubil. Na moji levi je sedela sodelavka in hotela sem ji nekako reči, naj pove vsaj moji mami, da jo imam rada. Potem sem se spomnila, da bi rada to povedala vsem, a sem si rekla, da bodo že vedeli, ker jim bo ona povedala. Žal mi je bilo, ker bom umrla, ker bodo drugi prizadeti zaradi moje smrti. Bilo me je grozno strah. Hkrati sem pomislila, kako izgleda, ko umreš in če me bo bolelo.
Mižala sem. Počilo je. A ni bilo nič drugače. Razmišljala sem, če sem že mrtva. Ali to izgleda tako? Si še vedno miselno prisoten, čeprav je telo morda že umrlo?
Še vedno sem imela občutek, da sedim tam z rokami na kolenih in mižim in čakam, kaj bo. Potem sem previdno poskusila s prsti podrgniti po svoji nogi z mislijo, če bom to še čutila, potem sem živa, sicer ne. In sem čutila!
Torej sem živa, sem ugotovila!
V ušesih mi je zvonilo in nisem slišala dobro zaradi bližnjega strela. Počasi sem odprla oči in videla, da je nekdo iz specialne enote ustrelil napadalca preden je on ustrelil mene.
Nato sem se zbudila.