Spet jaz...in spet ne vem, kako bi skrajšala...
Odpravljala sem se na nek dopust v Švico, za en teden. Ko sem že krenila proti letališču, sem ugotovila, da sem doma pozabila fotoaparat. Ni mi bilo čisto vseeno, konec koncev sem šla za en teden. Hkrati sem pomislila, da v sinovi šoli nisem povedala, da ga ne bo, a sem se potem spomnila, da lahko koristi pet prostih dni. No, ko sem prispela na letališče, sem opazila, s kako majhnim letalom bomo leteli. Ok, sem pomislila, itak ne gremo daleč. Sedeli smo na svojih sedežih na letalu in le-to se je začelo premikati. Vem, da sem čakala na tisti trenutek, ko začutiš silo, ki te prilepi na sedež, a takrat sem pogledala ven in videla, da se peljemo po cesti. Kar naenkrat je bilo letalo brez sten (samo neka podlaga in na njej sedeži), tako da sem lahko videla vso okolico. Razmišljala sem, da verjetno se peljemo na hrib, pa bomo vzleteli s hriba. In res!
Pripeljemo se do vrha, tam pa je veliko ljudi imelo piknik in razgled je bil čudovit. Ko se počasi začnemo dvigati od tal, skoči na letalo majhen rjav terierček. Spomnila sem se na tisto zgodbo s hrčkom, ko so morali pristati, ker je ušel in so se bali, da bo pregriznil kakšne kable. Zaskrbelo me je, a v tem trenutku je kuža že padel z aviona. Bala sem pogledati, kaj se je zgodilo z njim, vendar sem upala, da je preživel, ker smo vendar bili še dokaj nizko. Kmalu za njim je padel dol še eden od potnikov, ki se je prekmalu odpel in ko je padel na zemljo, sem zaslišala, kako je zaklel. Po tem sem sklepala, da sta preživela on in kuža. Pogledala sem dol, videla sem ga, kako se pobira.
Potem sem se že znašla doma. Tast (ki je mrtev), me je vprašal, če bomo zidali. Čeprav nisem imela pojma, o čem govori, sem rekla, da ne bomo. Tašča je samo govorila o tem, kako je bila osamljena ta teden in razjezilo me je, da je tako egoistična in sem ji to tudi rekla, češ da se vsak njen stavek začne jaz, jaz, jaz.
Tako. Spet sem dolga, a kako naj skrajšam celo zgodbo. Nekako si tega ne znam čisto dobro razložiti. Sem pa opazila neko podrobnost. Vedno, ko se v sanjah odpravljam na letalo, nekaj pozabim. Potni list, denar, karto, v tem primeru fotoaparat. Pa se mi ne zdi, da bi bila v resnici prav pozabljiv človek.
Nečesa mi še manjka na potovanju, razvoju moje osebnosti?