Vsak je sam svoje (ne)sreče kovač.
Ah, ne vem, ne vem, če je človek vedno svoje sreče kovač. Veliko sreče in dobrih genov ti je položeno že v zibko. Veliko pa je odvisno kako znaš gledati na življenje, veliko je odvisno od perspektive, je pa res, da ta optimistični pogled ali pesimistični oz. kompliciranje ali nekompliciranje poberemo od staršev, od okolice v kateri smo odraščali, od ljudi kateri so nam bili v otroštvu za zgled...
Iz svojih izkušenj vem, da ko sem bila na vrhuncu in mi je šlo vse kot po maslu, uspešna v službi, uspešna na ljubezenskem področju, uspešna v ustvarjanju materialnih dobrin, sem mislila, da sem za vse to zaslužna sama, to človeka napolni z občutkom neke samozadostnosti, takrat se ti ego z lahkoto napihne. In če takrat ne znaš biti hvaležen, skromen, te hitro lahko doleti streznitev.
Mislim, da človek ni vsemogočen, ni najvišje bitje v tem univerzumu, je le del tega, del celote, del univerzuma in vse se vrti, vse s svojim namenom in vse je usklajeno, smo le del nečesa mnogo večjega.
Mislim, da je največja umetnost našega zemeljskega bivanja priti do točke, ko se ne upiraš več, ko sprejemaš, ceniš,spoštuejš in uživaš vsak trenutek, ko se zaveš, da je vse prav, tako kot je. In to ne pomeni pasivnega življenja, ampak biti v celoti aktiven in polno prisoten v vsakem trenutku.
Uf, kje sem še jaz daleč od tega zgoraj napisanega. Je pa moja želja se temu vsaj malo približati.