Ko se pogovarjamo in razčiščujemo stvari sami s sabo se mi zdi ena od težjih stvari ki jih je potrebno predelati in s katerimi se na življenjski poti neizogibno prej ali slej srečamo tudi izguba, slovo, dokončen odhod ali prenehanje zveze na kakršen koli način že.
Zakaj, zakaj ravno zdaj, zakaj spet jaz?
Tudi to je del lekcije v iskanju višjega smisla, del poti, ko se vzpenjamo na goro. Če gledamo skozi prizmo ljubezni nam je mogoče lažje razumeti zakaj.
En segment ljubezni je tudi to, da se naučimo spustiti, da spoznamo, kdaj se je potrebno posloviti. S svojimi občutki (navezanost, sebičnost, strah pred samoto...) ne ovirajmo nečesa, kar se bo mogoče izkazalo za boljše za tiste, ki jih imamo radi.
Sprejeti to, poskušati razumeti, zaželeti jim srečo na njihovi poti brez nas - dejanje, ki terja veliko poguma in zaupanja v najvišje dobro vseh vpletenih.
Ko se vihar čustev umiri, ko čas pozdravi najglobje rane, ko spet posije sonce, ko megla izgine, takrat šele običajno vidimo celotno sliko, njeno barvitost in v nje delčkih prepoznamo zakaj se je zgodilo tako, zakaj je bilo to potrebno.
V življenju pride čas, ko ne moreš storiti drugega, kot nadaljevati svojo pot. (S. Bambaren: Delfin)