Sem par dni nazaj sanjala našo Sašo, pa še nisem uspela zapisati sanje
Sem sanjala v dveh delih:
najprej sem sanjala, da sem šla v gozd jesti meso (svinjski zrezek), gozd je bil lep, uživala sem v naravi, bilo je spokojno in zavedala sem se kako sem zlita z naravo, kako bi morala vedno tako živeti v stiku z naravo...No in v tem vznesenem občutku pomislim, da so tukaj tudi medvedi in da kako sem nespametna, da sem šla jesti meso v gozd, kjer so medvedi, saj jih bo vonj mesa privlačil...Ustrašim se, imela sem še četrtino zrezka in res vidim v daljavi medveda, velikega, rjavega...skozi misli mi gredo rešitve ali naj zbežim in tečem, NE, to ne bi bila dobra rešitev, saj bi me medved zagotovo napadel, druga misel ali naj se uležem na tla in se delam mrtvo, NE, to bi se podredila, odločanje bi prepustila medvedu, lahko bi sicer šel neopazno mimo lahko pa bi me napadel, ampak odločitev kaj bi naredil z mano bi prepustila medvedu. Tako izberem tretjo rešitev, vstanem, odvržem meso, nato odvržem s sebe plašč, za katerega sem vedela, da bi me oviral, bil je zimski plašč, moja tigrasta zimska jakna, se postavim za drevo in začnem spuščati glasove kot tarzan, medved se obrne proti meni, me gleda, vendar sem nadaljevala s spuščanjem tarzanskih zvokov, bilo je res odločno, no medved me gleda in se nato čisto umirjeno obrne in odkoraka v drugo smer, vedela sem, da sem izbrala pravo pot, da sem se rešila in ga odgnala s svojim pogumom, odločnostjo.
Nato sem mirno odšla ven iz gozda in sem nato doma (ne vem točno komu,vem da je bil moški) pripovedovala kako sem se soočila z medvedom in da sem odvrgla zimsko tigrasto jakno, da sem spuščala tarzanski glas...ta moški, ki me je poslušal je rekel, zakaj si odvrgla tigrasto zimsko jakno, če bi te medved napadel, bi te ta jakna rešila, saj je dovolj debela, da bi medvedovi kremplji trgali jakno in ne tvoje telo, tako pa v primeru, da bi me medved napadel, bi bila na milost in nemilost prepuščena njegovim krempljom...hm, pomislila sem,da verjetno res, vendar sem vedela, da bi me teža jakne obremenjevala, da bi me dušila, da potem ne bi mogla na ta način spuščati teh tarzanskih glasov in ne bi se mogla tako lahkotno premikati...
Potem pa drugi del sanj, sanjala sem v isti noči:
Sanjala sem, da sem bila na neki predstavi, kot bi bila v vrtcu, in bi gledala nastop otrok. Z mano je bil nekdo (mogoče moj partner, ne vem točno, a bil je moški) in skupaj sva gledala nastop otrok. Otroci so pripravili ples, no in tako vidim našo Sašo, ki je bila otrok, bila je takšna luštna punčka, skodrana, svetlolasa, ostrižena na paža do ramen, ki je plesala v paru še z enim fantkom, ples je bil navdihujoč, v sebi je imela neverjeten smisel za ples, za ritem, za glasbo, bilo jo je veselje gledati, bila je najboljša od vseh, tam je plesalo več parov otrok, vsi iz te skupine vrtca, vendar smo vsi gledali Sašo...v sanjah je bilo tako kot bi bila ona moj otrok, bila sem neizmerno navdušena, po telesu mi je šla od navdušenja kurja polt, kakšen talent, kakšen ples, kakšni gibi, kaj takega še nisem videla...no in potem pridejo na plesišče še odrasli pari, ki zopet plešejo, ampak v resnici so bili to ti isti otroci, samo da so bili sedaj odrasli...spet je na plesišče prišla Saša s soplesalcem, zaplesala sta, vendar ta ples ni bil več tisto kar je bilo prej, ko je plesala še kot otrok, bil je sicer ok ples, vendar brez spontanosti, nekako se mi je zdela trda v gibanju, ni bilo tiste mehkobe, ni bilo tistega entuziazma, tiste vznesenosti, ki jo je bilo videti pri plesu, ko je bila še otrok...čakala sem in sem si mislila, no daj Saša, zapleši, saj znaš, ne bodi tako toga in po predpisih, sprosti se in zapleši tako kot samo ti znaš in vsi bodo obnemeli nad tvojim plesom...
Potem se ne spomnim več
